Depresija prizadene vse več moških

"Depresija je, kar se tiče diagnosticiranja in zdravljenja, precej bolj enostavna kot shizofrenija ali bipolarna motnja," pojasnjuje prim. dr. Andrej Žmitek, specialist psihiater iz Psihiatrične bolnišnice Begunje.

Klasični klinični znaki depresije so potrtost, brezvoljnost, pomanjkanje energije, koncentracije. Lahko si jo predstavljamo kot zelo potencirano in dolgotrajno žalost.

Število bolnikov z depresijo narašča. Zakaj?

»Večje število bolnikov ne pomeni samo, da incidenca depresije narašča, pač pa tudi, da se več bolnikov odkrije. Ker je na razpolago vse več zdravil in tudi drugih načinov zdravljenja, je vedno bolj pomembno, da bolnike odkrijemo, saj jih le tako lahko učinkovito zdravimo. Pred pol stoletja je bilo na razpolago zelo malo zdravil in niti ni imelo veliko smisla odkrivati bolnikov z blagimi oblikami depresije, saj jim medicina tako in tako ni znala veliko pomagati. Poleg tega se tudi klasifikacija, kaj pravzaprav je depresija, z leti nekoliko spreminja. Nekaj »povečanja« pa gre tudi na račun tega, da je bolnikov dejansko več. Zakaj je temu tako, je težko reči. Eden od razlogov bi lahko bil drugačen način življenja.«

Ali se zdravljenja depresije lahko lotimo sami?

»Pri depresiji samozdravljenje praviloma ni mogoče, čeprav se zgodi, da se - kot vsaka druga bolezen, tudi depresija pozdravi sama od sebe. Problem nezdravljene depresije je, da postane kronična in potem lahko traja precej dolgo, da je zdravljenje učinkovito. Prej, kot jo začnemo zdraviti, bolj učinkovito je zdravljenje. Depresija se pri vseh bolnikih ne manifestira enako. Zgodi se, da se žalost ne izraža tako močno ali pa jo človek doživi skozi drugačne zunanje znake, na primer razburljivost. Eden od pomembnih simptomov depresije, ki ga praviloma opazimo tudi pri tistih z neznačilno klinično sliko, je izrazito pomanjkanje volje.«

Kako se je v zadnjih letih spremenilo zdravljenje depresije?

»Možnosti zdravljenja so danes bistveno boljše kot pred desetletji. Zdravila proti depresiji obstajajo približno petdeset let. Prva zdravila so imela več stranskih učinkov, zato je bilo smiselno zdraviti bolnike s hudo depresijo, saj so koristi zdravljenja odtehtale moteče stranske učinke. Sodobna zdravila proti depresiji imajo bistveno manj stranskih učinkov. Velik delež bolnikov gre skozi zdravljenje, ne da bi občutili kakršnokoli nelagodje zaradi zdravila. Če pa se stranski učinki pojavijo, praktično niso nevarni in v nekaj dneh minejo. Sodobni antidepresivi tudi v primeru predoziranja niso toksični, kar pomeni, da jih bolnik skoraj ne more zlorabiti za samomor. Pri zdravljenju depresije je poleg zdravil dokazano učinkovita tudi kognitivno vedenjska psihoterapija. Slovenija pri zdravljenju depresije zelo dobro sledi svetovnim trendom.«

Kako pomemben faktor pri zdravljenju je čas?

»Čim prej bolnik z depresijo pride k zdravniku, večja je verjetnost ozdravitve. Razlogov za to je več. Ker je bolnik z depresijo v psihičnem stanju, ki mu ne dovoljuje običajnega funkcioniranja, pride do zapletov na več področjih. Pojavijo se konflikti v družini, saj svojci običajno bolezni ne prepoznajo in le spremljajo, kako bolnik postaja drug človek: lahko postane prepirljiv, lahko se umika, zaradi bolezenskega primanjkljaja volje ne opravlja svojih dolžnosti. Na profesionalnem področju ne zmore več toliko, kot je zmogel pred boleznijo. V depresivnem stanju se lahko odloči celo, da pusti službo. Domnevamo tudi, da obstaja biološka plat negativnega učinka depresije: nezdravljena depresija negativno deluje na same možganske celice. Čim dlje to traja, bolj intenzivne so spremembe. Slednje kasneje povzročijo, da se epizoda depresije ponovi sama od sebe, brez neugodnih zunanjih okoliščin, ki običajno sprožijo prvo epizodo bolezni.«

Depresija je dolgo veljala za žensko bolezen.

»V večini držav opažajo, da depresijo dva do trikrat pogosteje odkrijejo pri ženskah. Vendar to pomeni le, da je bolezen diagnosticirana pri več ženskah. Koliko je v resnici moških z depresijo, pa ni jasno. Na podlagi dejstva, da je med moškimi dva- do trikrat več samomorov kot med ženskami, sklepamo, da je pri moških bistveno več neodkrite depresije. Drugi zanimiv podatek je enaka pogostnost depresije med moškimi in ženskami pri Amiših, ki zaradi posebnega načina življenja skoraj ne poznajo alkoholizma in nekaterih oblik osebnostne motenosti. To kaže, da moški z depresijo lahko življenje nadaljujejo pod krinko alkoholizma ali osebnostne motenosti. Na Madžarskem so ugotovili, da je bilo tam, kjer je bilo odkrite depresije malo, samomorov veliko (ker je bilo pač veliko neodkrite depresije). Odkrili pa so še nekaj: povezavo med neodkrito depresijo in številom zdravnikov. Tam, kjer je bilo zdravnikov malo, je bilo tudi depresije malo, samomorov pa veliko. S tem so dokazali, kako pomemben faktor pri diagnostiki je čas, ki ga ima zdravnik na razpolago. Premalo časa za pogovor z bolnikom je veliko večji problem pri diagnosticiranju depresije kot pa slabo poznavanje bolezni pri splošnih zdravnikih.«

Ali se depresija pri moških kaj razlikuje od tiste pri ženskah?

»V osnovi gre za isto bolezen, ki ima tudi pri obeh spolih enake znake in potek. Drži pa, da se pri moških depresija v nekaj večji meri kaže s padcem frustracijske tolerance, zaradi česar so bolj razdražljivi in vzkipljivi. Druga stvar je, da moški običajno manj radi iščejo pomoč in težko govorijo o svojih čustvih, zato je pri njih depresijo težje odkriti. Tipična rizična skupina za depresijo pri moških ne obstaja, obstajajo pa dejavniki povečanega tveganja: starost (tveganje narašča s starostjo), pojav depresije v sorodstvu, prekomerno uživanje psihotropnih snovi (alkohola, drog), neugodne življenjske okoliščine (brezposelnost, družinski problemi …), kronične in težko ozdravljive telesne bolezni (pri slednjih je depresija pogosto spregledana zaradi stereotipa, da je normalno, da je človek žalosten, če je hudo bolan). Posebej pogosto je depresija pridružena boleznim, ki prizadenejo možgane: kap, parkinsonova bolezen, multipla skleroza …«

Kako pomembna je intenzivna spodbuda depresivnega bolnika?

»Stvar je dvorezna. Po eni strani bolnik z depresijo potrebuje spodbudo, ker ima manj volje in težko začne s katerokoli aktivnostjo. Če ga nekoliko spodbujamo in mu pomagamo, da se loteva stvari, jih nekaj tudi zmore. Bolniki s težjimi oblikami depresije so pogosto tako brezvoljni, da brez spodbude ne bi počeli čisto nič. Ko se temu pridruži še samoobtoževanje, se vse skupaj še poslabša. Če bolniku s spodbujanem poskušamo pomagati to prebroditi, mu lahko zelo pomagamo. Če pa je spodbujanje pretirano in od bolnika zahtevamo nekaj, česar ne zmore, dosežemo ravno nasprotni učinek. Sprejeti je treba, da je človek bolan in da ne more biti tako aktiven, kot je bil, ko je bil še zdrav.«

Česa moški z depresijo ne bi smeli početi, pa počnejo?

»Naj ne odlašajo z obiskom pri zdravniku. Zdravniku naj odkrito povedo, da slabo spijo, da so brez volje, da se jih lotevata obup in črnogledost. Običajno moški, če že pridejo do zdravnika, ne povedo, kaj jih v resnici teži, pač pa govorijo o stvareh, ki za njihovo trenutno stanje niso najbolj pomembne. Na primer kot glavno tegobo navajajo nespečnost ali bolečine v želodcu, zaradi česar opravijo številne telesne preiskave, ki ne pokažejo bolezenskih sprememb. Lahko se jim dogaja pomanjkanje volje ali opazijo, da imajo neutemeljene in pretirane skrbi, lahko so bolj razburljivi in hitreje vzkipijo. Ljudje z depresijo imajo pogosto težave s koncentracijo: poskušajo prebrati članek v časopisu, pa že po nekaj stavkih izgubijo nit. Tudi misel na samomor moški zelo težko ubesedijo. Zelo pomembno je, da moški, potem ko je depresija pri njem diagnosticirana, jemlje zdravila tako, kot mu zdravnik naroči, in se drži tudi ostalih njegovih navodil. Pri depresiji je treba običajne obremenitve nekoliko zmanjšati, kar je še posebej težko za tiste, ki so zelo uspešni in poklicno bolj izpostavljeni. Pogosti znak depresije je tudi tesnobnost, ki jo moški včasih poskušajo »urejati« z alkoholom, vendar alkohol depresijo na dolgi rok poslabša.«

Zakaj ljudje tako težko sprejemamo tiste z bolno dušo, za razliko od tistih z bolnim telesom?

»Odnos javnosti do ljudi z duševnimi motnjami se v zadnjem času na splošno popravlja oziroma normalizira. Še vedno pa družba ne sprejema enako tistih s telesnimi boleznimi in tistih z duševnimi motnjami. Razlogov je več. Eden je zgodovinski. Zdravila za zdravljenje duševnih bolezni so na razpolago dobrega pol stoletja. Pred tem bolnikov s shizofrenijo ali bipolarno motnjo enostavno ni bilo mogoče zdraviti. Del stereotipa, da so duševni bolniki nevarni in nepredvidljivi, izhaja od tu. Drugi razlog je, da ljudje relativno malo vedo o duševnih motnjah in si jih teže predstavljajo in jih razumejo. Tretja stvar pa je, da, ker se podzavestno bojimo, da bi za duševno motnjo sami zboleli, misel odrivamo stran tako, da se izogibamo stikom z bolniki. V številnih državah skušajo odnos do duševno bolnih normalizirati s strukturiranimi aktivnostmi, ki so namenjene celotni javnosti, in dosegajo dobre rezultate.«