Tristo nepotrebnih smrti na leto

Besedilo: Mojca Šimenc
ponedeljek, 3. september 2007 / 06:00

Varni avtomobili, solidne ceste in ustrezna zakonodaja naj bi pripomogli, da bi se število mrtvih na slovenskih cestah spustilo pod 180 na leto. S tem bi Slovenija stopila ob bok prometno sprejemljivo varnim državam.

Sto osemdeset mrtvih je tudi maksimum, ki ga od nas pričakuje prometno razvita in ozaveščena Evropa. Možnosti, da bi ga dosegli, praktično ni. Lani je na naših cestah umrlo 262 ljudi, letos do konca julija že 177. Če se bo tak tempo nadaljeval, bomo na koncu leta zabeležili blizu tristo mrtvih. Med njimi ste lahko tudi vi, vaš otrok, vaša žena, vaš prijatelj. Promet je v Sloveniji največji dejavnik tveganja za nenadno smrt. In ker se mu ne moremo izogniti, imamo pravico zahtevati, da odgovorni poskrbijo, da se bomo s poti vrnili živi. Za začetek tako, da tistih nekaj odstotkov voznikov, ki imajo cesto za zabavo in sproščanje frustracij, iz prometa za vedno odstranijo. Šele takrat bodo naše ceste začele sloveti še po čem drugem kot po mrtvih in pijanih.

Mladi vozniki so pripravljeni veliko tvegati

Najbolj rizična skupina v prometu so mladi vozniki. Neizkušenost, neprevidnost in objestnost v kombinaciji z utrujenostjo – mladi pogosto vozijo po neprespani noči, in ne najbolj varnimi avtomobili jih hitro zapletejo v situacije, iz katerih se ne morejo izvleči. Mateja Markl, univerzitetna diplomirana psihologinja iz Direkcije RS za ceste - Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu pojasnjuje, kaj se dogaja v glavah mladih voznikov: »Med vozniki, ki vozijo v obdobju mladostništva, je delež rizičnih voznikov višji kot v starejših starostnih skupinah. Mladi vozijo bolj pod vplivom čustev, zanje je značilna tudi nerealna percepcija določenih situacij v smislu: meni se kaj takega ne more zgoditi. Kršenje pravil, ki predpisujejo obnašanje v primeru, je motivacijsko pogojeno in prinaša več ugodja kot spoštovanje pravil. Gre za procese, ki so tipični za obdobje mladostništva: pravila pri mladostniku namreč vedno pomenijo omejevanje njegovega ravnanja. Ker jih postavljajo avtoritete: starši, učitelji, policija, mladostnik čuti potrebo po tem, da preizkuša, kje so meje, do kod lahko gre. Mladostnik se tudi hoče dokazovati pred seboj in svojimi vrstniki. V želji po dokazovanju je pripravljen veliko več tvegati, kar ima v prometu lahko zelo hude posledice.«

Mlade zanima le, kako hitro do vozniškega dovoljenja

Vožnja s spremljevalcem, ki omogoča vstop v avtošolo s šestnajstimi leti in pol, vožnjo pa s sedemnajstimi leti, naj bi rešila prav problem premajhne usposobljenosti mladih voznikov za samostojno vožnjo. »Inštruktorji vožnje to možnost pozdravljamo,« pojasnjuje Matjaž Mozetič, tehnolog prometa, strokovni vodja avtošole B&B. »Naša izkušnja je, da so mladi vozniki zelo dojemljivi in se hitro učijo. Vozniških spretnosti in presojanja prometnih situacij se naučijo v izredno kratkem času in tudi na preizkusih znanja, ki jih izvedemo po enakih kriterijih, kot vozniški izpit, se izkažejo z ustreznim znanjem. Staršem, ki imajo višjo prometno zavest in ustrezno prometno kulturo, je s to novostjo omogočeno prenašanje le-te in svojih vozniških izkušenj na otroke. Pokazalo se je, da starši, ki usposabljajo svoje otroke, postanejo boljši vozniki, saj vožnji posvečajo več pozornosti (česar tudi izkušenim voznikom primanjkuje). V enem letu pridobivanja vozniških izkušenj lahko naredijo veliko več, kot avtošola v 30 urah vožnje. Zanimivo pa je, da se relativno malo mladih odloča za vožnjo s spremljevalcem. To kaže predvsem na to, da starši valimo velik del prometne vzgoje na razne institucije: šole, avtošole, Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, policijo … Vendar je prometna varnost mladih v veliki meri odvisna od njihove prometne vzgoje, ki se začne in konča doma. Žal veliko mladih, pa tudi njihovih staršev, zanima le, kako po čim krajši poti priti do vozniškega izpita, številne avtošole pa v želji po zaslužku tovrstnim pritiskom podležejo.«

40 tisoč evrov za reševanje življenja

Zgodbe tistih, ki so hude prometne nesreče preživeli, so pretresljive. Samo tisti, ki izkusi, ve, kako je, ko postane jasno, da svojec nikoli več ne bo hodil, nikoli več uporabljal rok ali se v postelji sam obrnil na bok. Pri nas registrirajo nekaj čez štiri tisoč poškodb glave na leto, od tega okrog 15 odstotkov zmernih do hudih. Njihovo zdravljenje je dolgotrajno in drago, rehabilitacija pa doživljenjska. Pri najhuje poškodovanih znašajo stroški zdravljenja, rehabilitacije in opreme z medicinsko tehničnimi pripomočki do odpusta v domače okolje okrog 60 tisoč evrov, od tega jih »gre« 40 tisoč samo za reševanje življenja. Najhujše poškodbe glave se zgodijo v prometu, kar pomeni, da bi jih lahko preprečili. Če bi se vsakič, ko sedemo za volan, spomnili, kaj vse nas zaradi prometne nesreče lahko doleti, bi prag tolerance do voznikov, ki imajo ceste za zasebno dirkališče, kjer lahko voziš celo pijan, spustili tja, kjer mora niti: na ničlo.

»Izgubila sem sina, hčer in dva vnuka«

Nekega nedeljskega jutra se je življenje Škotinje Moire Winslov obrnilo na glavo. Prometna nesreča ji je vzela 12-letnega sina Petra, hčer Lucy in oba vnuka, dveletnega Craiga in štiriletnega Richarda. »Tisti dan sta bila zet in hči na avtomobilskih dirkah. Zet je tekmoval s svojim porschejem. Ko sta se vrnila, je njun najmlajši, Craig, prepričal Petra, naj z njimi odpotuje na naslednjo tekmo. Tam se je zgodilo. Izvedela sem, ko me je zet poklical iz bolnišnice. Porscheju je na krogu za trening počila guma. Dirkač je izgubil oblast nad vozilom in s hitrostjo 220 kilometrov poletel na cesto, po kateri je prihajala Lucy. V trčenju so umrli vsi. Naše življenje se je ustavilo. Mož je doživel živčni zlom, se umaknil iz uspešnega podjetja, ki ga je vodil, in izgubil pokojnino. Odtlej životari. Hči Lesley, ki je živela v Londonu, je še dve leti po nesreči obiskovala psihiatra. Mene je reševalo poučevanje na filozofski fakulteti, vendar ne za dolgo. Akademsko kariero sem opustila, ker nisem zmogla več delati z mladimi. Danes so prijatelji mojega sina odrasli. Bila sem na njihovih porokah. Moj sin se nikoli ne bo poročil. Imajo otroke, ki jim prinesem darila za rojstni dan. Svojim vnukom daril ne morem več nositi,« je Moira Winslov povedala v knjigi »Faces Behind Figures«, ki sta jo založila Svetovna zdravstvena organizacija in Assotiation for Safe International Road Travel (ASIRT). Zaradi prometnih nesreč v svetu vsako leto umre 1,2 milijona ljudi, od 20 do 50 milijonov pa jih je ranjenih.

Od okvar gibalnega sistema do izgube čustvene kontrole

Posledice poškodbe glave, ki so poleg zlomov najpogostejše posledice prometnih nesreč, delimo v tri skupine: nevrološke in okvare gibalnega sistema, okvare miselnih dejavnosti ter osebnostne in vedenjske spremembe. Pri prvih gre za okvare gibalnih sposobnosti, koordinacije, ravnotežja, hoje, spretnosti in natančnosti zgornjih udov, okvare okusa, dotika, sluha, vida, vonja, nespečnost, prekomerno utrujenost, motnje spolnih funkcij, spastičnost, epilepsijo … Med okvarami miselnih dejavnosti prevladujejo okvara spomina, učne težave, upad pozornosti in zbranosti, upočasnjen in spremenjen govor, upočasnjeni in manj prožni procesi predelovanja informacij ter reševanja problemov. Prizadeta oseba se težko sporazumeva. Težko bere, piše in izbira prave besede. Govor je nerazumljiv. Pogoste so okvare sposobnosti načrtovanja, organiziranja in odločanja ter presoje situacije, kar vodi v nezmožnost izogibanja realnim nevarnostim. Osebnostne in vedenjske spremembe se kažejo v spremembah čustvene kontrole, znižanem pragu tolerance, slabem obvladovanju razpoloženja, anksioznosti, depresiji, psihozah, izgubi motivacije … Vse to vodi v veliko in trajno spremembo na vseh področjih življenja.