Od izdrtja zoba do presaditve pljuč

Besedilo: Katarina Košenina
nedelja, 2. september 2007 / 06:00

Za prvo uradno operacijo brez bolečin velja poseg, ki ga je leta 1846 izvedel dentist William Morton v Bostonu. Pacientu, omamljenemu z etrom, je izrezal tumor v vratu. Rodila se je nova veja medicine - anesteziologija.

Pri anesteziji z različnimi zdravili povzročimo, da telo ali njegov del postane neobčutljiv za bolečino. Poznamo splošno, lokalno in regionalno anestezijo. Lokalna anestezija pride v poštev pri manjših operativnih posegih, na primer šivanju manjših razpočnih ran ali dentalnih posegih. Zdravilo se vbrizga neposredno v področje operacije. Pri regionalni anesteziji gre za omrtvitev dela telesa. Bolniku vbrizgajo anestetik v določene dele hrbteničnega kanala. Glede na mesto injiciranja ločimo spinalno in epiduralno anestezijo. Bolnik je med kirurškim posegom pri zavesti, bolečin pa ne čuti. Pri splošni anesteziji je bolnik v nezavesti. Globino nezavesti regulirajo z zdravili. Ob koncu operacije anestezist z zmanjševanjem odmerkov anestetikov in dajanjem zdravil z nasprotnim učinkom, bolniku vrne zavest oziroma ga prebudi. Hitrost zbujanja je odvisna od številnih dejavnikov, med katerimi sta pomembna trajanje operacije in splošno zdravstveno stanje bolnika. Regionalna anestezija ima pred splošno nekaj prednosti: bolnik diha sam, ohranjeni so njegovi obrambni refleksi, zaviralni vpliv anestetikov na krvni obtok je manjši, nadzor bolnika med operacijo je preprostejši, zapletov v prvih 24 urah po operaciji pa je manj.

Anestezija ni brez tveganj

Samo v ZDA v splošni anesteziji izvedejo 40 milijonov operacij na leto. Pri eni do dveh od tisočih se zgodi tisto, kar za bolnike predstavlja največjo nočno moro: med operacijo se prebudijo. Pri večini gre le za kratko epizodo zavedanja, pri kateri običajno ne čutijo bolečine. Običajno gre za bolnike, ki so podvrženi nujnim operacijam, na primer zaradi posledice prometne nesreče, čeprav njihovo zdravstveno stanje za operacijo ni najbolj primerno. Sodobni anestetiki so zelo potentni zaviralci živčnega sistema in lahko ustavijo celo tako pomembne funkcije, kot sta dihanje in utripanje srca. Meja med njihovim želenim in neželenim učinkom (toksičnim ali celo smrtnim) je zelo tanka. Zato posamezniki z nestabilnim kardiovaskularnim sistemom ali težavami z dihanjem prejmejo nižjo dozo anestetikov od običajne, zaradi česar postanejo dovzetni za prebujanje med anestezijo. Stopnja mortatilete (smrtnosti) zaradi anestezije je tri do pet na milijon se v zadnjih letih praktično ne spreminja. Kljub široki uporabi pa vsi mehanizmi delovanja anestetikov na centralni živčni sistem niso v celoti poznani, kot tudi ne pojav stranskih učinkov, ki variira od izgube kontrole dihanja do težav s spominom in vedenjem.

S poskušanjem do ustreznih učinkov

Večino sodobnih anestetikov so odkrili empirično: pri izbranih spojinah so merili, ali dosegajo pričakovane anestetične učinke ali ne. Večina danes uporabljenih anestetikov je po strukturi in delovanju precej podobna prvemu anestetiku sploh, etru. Glavni učinki anestetikov na človekovo telo so umiritev, nezavest, paraliza, odsotnost bolečine in izguba spomina. Z raziskovanjem mehanizmov njihovega delovanja se ukvarjajo številne študije, pri katerih so z uporabo najbolj sodobnih tehnologij, na primer magnetne resonance in pozitronske tomografije, dokazali specifične interakcije med anestetiki in posameznimi deli centralnega živčnega sistema. Oboroženi z tovrstnimi spoznanji bodo, tako upajo, končno »prešli« obdobje etra in razvili novo generacije visoko specializiranih anestetikov. Čeprav anestezija še nikoli ni bila bolj varna, še zdaleč ni brez tveganja za človeka, ki jo prejme. Največ razvojnih prizadevanj gre v smeri ohranjanja zavesti bolnika tudi med zahtevnejšimi kirurškimi posegi.

Faze anestezije

Pomiritev (sedacija): odzivni čas in gibanje se upočasnita, govor je otežen. Nezavest: aktivnost v delu možganov, imenovanem talamus, ki pomembno sodeluje pri integraciji možganskih procesov, močno upade. Zaznavanja in odziva na dražljaje praktično ni. Paraliza: nezmožnost gibanja zaradi vpliva zdravil na nevronske aktivnosti v hrbtenjači. Udeleženi so tudi mali možgani in motorični sistem možganov. Amnezija: izguba spomina med anestezijo zaradi vpliva zdravil na dele možganov, ki sodelujejo pri spominu: hipokampus, amigdalo, centre za čute … Ostali vplivi: ohlapnost mišic in izguba bolečine (analgezija) kot posledica blokade prenosa dražljajev v hrbtenjači.

30 sekund za amputacijo noge

Operacijske dvorane so bile do srede 19. stoletja prizorišče groze. Vsaka operacija je za pacienta pomenila pekel. Med operacijami ali po njih pa je umrla več kot polovica bolnikov. Najbolj cenjena kirurgova lastnost je bila hitrost, njihovo delo pa omejeno na rezanje okončin. Najbolj spretni kirurgi so roko ali nogo odrezali v pol minute – če je ne bi, bi pacient umrl zaradi šoka. Znana je zgodba, kako je britanski kirurški »zvezdnik« Robert Liston med eno od svojih bliskovitih operacij poleg pacientove noge odrezal še eno od njegovih mod in dva prsta svojega asistenta. V kirurških učbenikih ni bilo besedice o lajšanju trpljenja, nasprotno: kirurgi so bili prepričani, da bolečina celo pomaga pri okrevanju.

Uspavanje po dvajsetih sekundah

Anesteziologija je (še vedno) ena od najhitreje razvijajočih se panog medicine. Sodobni anestetiki imajo vse manj stranskih učinkov, so bolniku prijazni in delujejo hitro. Njihove koncentracije v telesu je lažje nadzorovati. Sodobne anestetike delimo na inhalacijske (jih vdihavamo) in intravenske (vbrizgajo nam jih v žilo). Medtem ko inhalacijski anestetiki potrebujejo nekaj minut, da nas uspavajo, se pri intravenskih to zgodi že po dvajsetih sekundah, ko pridejo do možganov. Ker se iz telesa izločajo počasneje, jih uporabljajo le za začetno uspavanje bolnika. Za vzdrževanje anestezije med operacijo se uporabljajo anestetiki, ki jih pacient vdihava preko maske na obrazu.