Alternativa: da ali ne?

Besedilo: Doc. dr. Mateja de Leonni Stanonik, dr. med.
petek, 31. avgust 2007 / 06:00

Ljudje se k alternativnim oblikam zdravljenja največkrat zatečemo takrat, ko nam tako imenovana tradicionalna medicina ne more več pomagati, še posebej če gre za bolezni, kjer je psihična komponenta zelo pomembna.

Kot tradicionalna (ortodoksna) zdravnica sem bila do pred nekaj mesecev zelo pozitivno, odprto in tolerantno naravnana do zdravilcev in tistih, ki se ukvarjajo z oblikami alternativne medicine po vsem svetu. Vendar pa sem zaradi določenega šarlatana iz Slovenije, ki sam sebe imenuje zdravilec, skoraj izgubila življenje med delom na Amazonki. Zaradi takšne izkušnje sedaj na alternativno medicino, predvsem pa na njene predstavnike, gledam veliko bolj kritično.

Alternativna medicina v ZDA zajema vsa področja zdravilstva, ki niso del standardne nege za različne bolezni, pravi prof dr. Rifat Latifi, ki vodi Oddelek za travmo na Univerzi v Arizoni, vendar imamo zdravniki v ZDA srečo, ker so področja alternativne medicine regulirana podobno kot tudi tradicionalna medicina, zato ne prihaja do razkolov kot v Sloveniji.

Odnosa med uradno in alternativno oz. naravno medicino v Sloveniji ne poznam. Nasploh menim, da je dobro počutje posameznika odvisno od njegovih prehrambenih navad, pozitivnega razmišljanja, zmanjševanja kroničnega stresa, mentalne aerobike ter gibanja telesa. Človek nastopa vedno kot celota, kjer povezanosti telesa, čustev, duha in razuma ne gre zanemarjati. Tudi sodobna zahodna medicina pri zdravljenju vse bolj poudarja celostni pristop pri zdravljenju bolnika in tako v program zdravljenja vključuje celovitega človeka in se ne osredotoča le na njegov oboleli organ.

Za dosego ozdravitve in/ali čim boljšega počutja bi bilo konstruktivno poleg metod medicinskega zdravljenja, ki jih nudi uradna medicina, vključiti razne dopolnilne metode naravnega zdravljenja iz vrst alternativne medicine.

Zato menim, da je stanje, ko v Sloveniji »poteka spopad« med uradno in alternativno medicino, najslabše za bolnike, saj jih odklonilen odnos tradicionalnega zdravstva bega, tako ali tako pa so že ranljivi! Posledica nasprotovanja najbrž tiči v tem, da ljudje ne zaupajo ne enim ne drugim. Zaupanje v zdravnika, ki ti skuša pomagati, je pomemben faktor v procesu zdravljenja. Različne veje alternativne medicine bi – po mojem – v družbi morali regulirati in integrirati kot dopolnilne metode pri zdravljenju v uradni medicini.

Naravni načini zdravljenja obstajajo tisočletja, pravzaprav, odkar pomnimo, zato jih ne gre vnaprej opustiti ali jim celo nasprotovati ter onemogočiti njihovega delovanja. Takšna naravnanost bi prinesla predvsem negativne posledice, ker bi se alternativci umaknili v »podzemlje«, skrito nadzoru ustreznih regulatorjev. V končni meri bi takšna situacija še dodatno škodovala zmedenim in brezmočnim pacientom, ki iščejo žarke upanja za ozdravitev.

Pogled v prihodnost

Nisem videc prihodnosti, zato bi težko natančno odgovorila, kaj in kako bo v prihodnosti. Po mojem strokovnem mnenju je zelo verjetna bližnja prihodnost, ko bo mogoče s krvnim testom ali vzorcem las zagotoviti biološko sliko možganskega profila in s pomočjo računalnika izdelati načrt zdrave prehrane za možgane in določiti, katera zdravila so potrebna za zdravljenje. V takšno zdravljenje pa bi lahko vključili oboje, ortodoksne zdravnike in komplementarne, tudi alternativne zdravnike oziroma zdravilce.

Mislim, da bodo raziskave o kemičnih procesih čustev v bližnji prihodnosti tako napredovale, da bo mogoča identifikacija pomembnih nevromodulatorjev, torej nevropeptidov (npr. neurotensin, substance P, CCK, prolaktin, ...), in njihova uporaba v terapevtske namene. Nevromodulatorji bodo predstavljali posebno vrsto zdravil, ki jih do sedaj še nismo poznali. Ker bodo vplivali na različna močna čustva (npr. agresijo, strah, jezo, spolnost, učenje, itd.), bodo lahko učinkoviti le v primeru, če se bo bolnik nahajal v zanj primernem in točno določenem okolju. Uspeh zdravljenja z nevromodulatorji ne bo toliko odvisen od sproženih kemičnih reakcij v možganih in telesu, ampak predvsem od ustreznih, zanesljivih odzivov okolja. Ker bodo povratne informacije iz okolja regulirale takšna zdravila, bo okolje posredno določilo njihovo učinkovitost pri zdravljenju. Iz opisanega primera si ni težko predstavljati, da se bo lahko tudi vloga tradicionalnega zdravnika delno spremenila že v bližnji prihodnosti.

Druga stvar, ki bo doprinesla k spremembam v zdravstvu na sploh, pa je tehnološki razvoj naprednih tehnologij, ki bodo omogočile “medicino na daljavo” oziroma Telemedicino. V okviru Mednarodnih virtualnih e-bolnišnic, bodo lahko pacienti iskali strokovne nasvete od zdravnikov in zdravilcev, ne glede na to, kje se fizično nahajajo. Upam, da bo Mednarodna virtualna e-bolnišnica (International Virtual e-Hospital, http://www.iveh.org/), ki jo ustanavljava s prof. dr. Latifijem v Sloveniji, doprinesla k širokemu spektru osnovnih in nadstandardnih storitev, ki bodo na voljo vsem pacientom v Sloveniji.

Naj zaključim z reiteracijo, da se bo medicina v prihodnosti intenzivno razvijala v smeri metod preventive najrazličnejših bolezni. Telemedicina pa bo spremenila zdravstvene sisteme nekako tako, kot je prihod interneta pred 20 leti skorajda povsem spremenil način našega dela in življenja.