Rečejo mi: to naj ostane med nami

Pred enajstimi leti ustanovljeno Združenje invalidov Forum Slovenije zadnjih pet let izvaja poseben socialni program psihosocialne oskrbe in druženja za tiste invalide, ki so izpadli iz vseh socialnih mrež.

V Sloveniji imamo 23 nacionalnih invalidskih organizacij, ki vsaka po svoje skrbijo za ljudi z različnimi invalidnostmi. Še vedno pa se zgodi, da precejšnje število ljudi ostane prezrtih in brez pomoči, od njih so vsi dvignili roke ali so, kot pravijo v socialni stroki, »izpadli so iz vseh socialnih mrež, celo iz družinske«. Predsednik društva Borut Pogačnik pove, da v društvu, ki šteje več kot štiristo članov in ima tudi status organizacije v javnem interesu, sedaj psihosocialno pomoč in oskrbo njihove štiri izvajalke nudijo kakim 150 uporabnikom po vsej Sloveniji. Kar tretjina jih je na Gorenjskem. Te v domovih ostarelih ali drugih zavodih pa tudi doma obiskuje Simona Bašelj iz Škofje Loke.

Želijo si pozornosti in pogovora

»Te ljudi spremljamo, kadar morajo k zdravniku, v bolnišnico, po opravkih na občino, z njimi grem na sprehod, slepim in slabovidnim tudi berem. Vsi pa si najbolj želijo predvsem pozornosti in pogovora,« o svojih izkušnjah pripoveduje Simona Bašelj. »Tudi tisti, ki živijo v domovih starostnikov, se pogosto počutijo osamljene in pričakujejo naše obiske. Tamkajšnji zaposleni lahko zelo lepo skrbijo zanje, a za tesnejše stike in bolj osebne pogovore največkrat nimajo časa. Tako se naši uporabniki veselijo vsakogar, ki pride k njim in je pripravljen prisluhniti njihovi stiski. Najraje vidijo, da so obiski namenjeni le njim samim, v pogovoru na štiri oči so pripravljeni razodeti težave, ki jih v pogovoru v skupini ne bi nikoli. Obiskujem invalide v domovih vse od Zbilj do Jesenic in številne na njihovih domovih. Z vozički jih vozim ven, neki invalidki, ki sama tega več ne zmore, presajam rože. Obiskujem nekega gospoda, ki mu veliko pomeni, da mi v domski kapeli zapoje. Neki svoji oskrbovanki sem obljubila, da jo bom spremljala ob novoletnem nakupu. Ker tedaj nisem utegnila, jo je spremljala moja hči in gospa tega ni nikoli pozabila. Ti ljudje se zelo navežejo na nas, zaupajo nam, mi pa skrbimo, da ne zlorabimo tega, da so nas spustili v svoj intimni svet. Velikokrat mi rečejo: to naj ostane med nami. In tudi ostane.«

Pomagajo tudi denarno in materialno

Invalidom, ki jih ne zajame nobena socialna mreža, največ pomeni človeški stik, namenjenih pa jim je tudi več drugih programov društva. Lahko dobijo socialno-denarne pomoči, pomagajo jim pri nakupu potrebnih pripomočkov, blazin, vozičkov … Tako so denimo v Preddvoru tetraplegiku omogočili, da je dobil ustrezno predelan avto, pri čemer je sodelovalo okoli tristo darovalcev. V Škofji Loki so invalidki pomagali pri nakupu televizorja, nekaterim v hudi denarni stiski pomagajo tudi s plačilom položnic ali z boni za hrano, omogočijo jim nakup kurjave. Velikokrat pomagajo s priporočili stanovanjskim podjetjem, da arhitektonsko prilagodijo stanovanja posebnosti invalidov. Opozarjajo na grajene ovire. Sodelujejo tudi s socialnimi in zdravstvenimi službami in jih opozarjajo na probleme svojih varovancev. Olajšajo jim iskanje informacij, kje denimo dobiti pravni nasvet, pomagajo pri urejanju vdovskih pokojnin, namesto njih se ubadajo z birokracijo in podobno.

Društvo se ukvarja tudi z izobraževanjem (program Poduk) in ozaveščanjem ljudi o invalidih prek oddaj na lokalnih radijskih postajah (program Odmev). Vsi programi so za uporabnike brezplačni. Celo več, na društvenih razpisih za pomoč lahko pridobijo denarno ali kako drugačno pomoč. Z njihovimi programi je sedaj »pokrit« le manjši del Slovenije, saj v okviru financiranja iz Fundacije za invalidske in humanitarne organizacije (FIHO) ni dovolj denarja za nove invalidske organizacije. Tudi v občinah ni dovolj posluha, da bi denarno podprli programe, ki jih sicer hvalijo kot dobre, pravi Borut Pogačnik.