Nasilje nas spremlja na vsakem koraku

Besedilo: Katarina Podnar
Kategorija: GG Plus / petek, 31. avgust 2007 / 06:00

Nasilje je navzoče žal že na vseh področjih našega življenja. Postalo je vpeto v naš vsakdan in ga velikokrat niti ne opazimo več. S socialno delavko Zorico Škorc, vodjo Kriznega centra za mlade - Kresnička iz Lesc, ki deluje v okviru Centra za socialno delo Radovljica, smo spregovorili o vse bolj pogostem nasilju tudi na Gorenjskem.

Vsepovsod je zelo na očeh, le v krogu družine ostajajo te »skrivnosti« varno skrite. Večinoma gre za nasilje moškega nad ženskami in otroki, izhaja iz zlorabe moči in izvajanjem kontrole nad drugimi družinskimi člani. Običajno se okolica iz različnih vzrokov nanj ne odziva, saj je zelo povezano s strahom, velikokrat pa tudi z brezbrižnostjo.

"So bolj nasilni moški ali ženske?"

"Podatki so zgovorni – kar 97 odstotkov nasilnežev je moških, ki psihično, fizično in spolno zlorabljajo svoje žene in otroke. Res pa je, da so nekatere ženske njim podobne. Največ zlorab se dogaja v krogu najožje družine in družinskih prijateljev. Le 2 odstotka posilstev storijo neznane osebe."

"Nam lahko naštejete nekaj vzorcev nasilnega vedenja?"

"Če smo nagnjeni k poniževanju ali zasmehovanju, smo že nasilniki. Takšno vedenje sprejemamo kot nekaj običajnega. Večina od nas težje sprejme fizično nasilje, ki se začne z odrivanjem, klofuto ali brco. Kaj kmalu so poškodbe tudi vidne – podplutbe in zlomi postanejo nekaj običajnega. Mogoče celo poznate ženske, ki se izgovarjajo na nerodnost in padce po stopnicah. Podatki so zgovorni, saj »pade po stopnicah« že vsaka peta ženska."

"Tu je še spolno nasilje?"

"Spolno nasilje je poseben del te žalostne zgodbe. Pri tistem, ki to doživlja, je prizadeta celotna osebnost, saj so posledice težke in trajne. Kažejo se na vseh področjih življenja. Ob strahu, ki se jim zareže v kosti, so tu še občutki nemoči, jeze in osamljenosti. Če spolni napadi trajajo dalj časa, se razvijejo v čustveno otopelost, nagnjenost k samomoru, depresiji, motnjam hranjenja in še bi lahko naštevala. Pojavijo se različne bolezni. Seveda se to kaže tudi na socialnem področju, saj so ženske pogosto na bolniški, otroci izostajajo od pouka, pojavi se nazadovanje ali pa celo pretirano napredovanje na različnih področjih."

"Ne smemo pa pozabiti na vlogo opazovalcev nasilja?"

"Žal ti predstavljajo večino. Čeprav se običajno ne strinjajo z nasiljem, vsaj pri otrocih je tako, ko so temu priča, ne ukrepajo. Ne mislim, da bi morali posegati v samo dogajanje, ampak bi morali o tem obvestili odrasle osebe. Razlogov, zakaj tega ne storijo, je več, od občutka strahu, nemoči ali pripadnosti določeni skupini. Podobno je z odraslimi. In to postaja problem. Se bližamo časom, ki smo jih bili deležni le v ameriških dokumentarcih – človeka ustrelijo, ljudje pa mirno hodijo mimo?"

"Je nasilja v Sloveniji vedno več?"

"V zadnjih 10-15 letih se je na tem področju veliko naredilo. Poleg ''uradnih'' institucij, svoj del prispevajo nevladne organizacije. Veliko večja je ozaveščenost, preišče se več primerov. V letu 2006 je bilo preiskanih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost kar 92 odstotkov. Toda vseeno, 173 odkritih spolnih napadov na osebo mlajšo od 15 let je za 2 milijonski narod zelo veliko. Prijave zlorab so zabeležene celo pri majhnih otrocih, tudi dojenčkih. Tu se mi poraja vprašanje, koliko je še nerazkritih dejanj, koliko odraslih žrtev z izkušnjo nasilja in otrok molči in koliko jih tega sploh še ne zmore povedati? Nekateri strokovnjaki število že odkritih dejanj množijo s številko 10."

"Vodite interventno službo Centra za socialno delo Radovljica. Ali je na Gorenjskem stanje kaj boljše?"

"Policijski podatki za leto 2006 govorijo kar o 17-odstotnem povečanju splošne kriminalitete v primerjavi s prejšnjim letom. Dobro sodelujemo s policijo in drugimi inštitucijami, ki nas pokličejo, če so v družini, mladoletni otroci izpostavljeni nasilju ali odrasla žrtev kaznivega dejanja, ki ni zmožna poskrbeti zase. Tudi ljudje nas že poznajo tako, da tudi oni pokličejo."

"Kako ukrepate?"

"Običajno je potrebno otroke zaščititi tako, da jih začasno odvzamemo staršem. To je izredno težko za otroke. Seveda tudi za nasilne starše, saj je razkrito njihovo vedenje. Še vedno pogosto velja, če o tem sosed ne reče nič, tega ni. Lani smo imeli 71 intervencij, zaradi vseh oblik nasilja, v

Krizni center Kresnička pa smo sprejeli 64 otrok zaradi različnih vzrokov – tudi spolnih napadov."

"Kdaj vas še pokličejo?"

"Našo službo pokličejo tudi, ko je potrebno zavarovati mlade fante in dekleta, ki se morajo ukvarjati s prostitucijo, saj z njihovimi življenji upravlja zvodnik, pri trgovini z belim blagom ali mladoletnih beguncih."

"Se to dogaja tudi na Gorenjskem?"

"Žal. Lahko rečem, da se s tem ukvarjajo celo nekateri člani služb, ki bi te ljudi pravzaprav morali zaščititi. Zato smo morali nekatera dekleta celo zaščititi, ker je bilo v nevarnosti njihovo življenje."

"Kako zmanjšati nasilje, kdaj se bodo stvari spremenile na bolje?"

"Boljše bo, ko bodo žrtve nasilja lahko, brez strahu jasno in glasno spregovorile. Takrat bomo ugotavljali, kaj se v resnici dogaja. Ko bomo vsi to nasilje vzeli kot resen družben problem, se bodo stvari premaknile še na bolje. V letu 2002 – 2003, sem bila zaposlena na Združenju proti spolnemu zlorabljanju v Ljubljani. Na pobudo predsednice Katje Bašič smo zbirali podpise za spremembo zakonodaje in jih več kot 5000 posredovali takratnemu predsedniku državnega zbora Borutu Pahorju. Ustreznega zakona še dandanes nismo dočakali."

"Kako naprej?"

"Nevladne organizacije, ki rešujejo problematiko nasilja, že takrat, niso našle svojega mesta v naši družbi. Glede na rast nasilja pa bi rekla, da uradne inštitucije ne naredijo dovolj, zato bi bila rešitev v sodelovanju. Se kot družba bojimo soočiti s tem, da se za našimi vrati nasilje že dogaja in smo mogoče tudi sami storilci kaznivega dejanja, kar nasilje vsekakor je? En zlorabljen otrok danes, pomeni štiri osebe jutri. Odrasel bo in stopil na svojo pot. Poiskal partnerja in si ustvaril družino. Si upamo prevzeti to odgovornost, če vemo, da se negativno vedenje ponavlja iz ene generacije v drugo? Zakaj kot posamezniki in družba ne priznamo, da gre za družbeni problem? Jaz osebno ne morem in ne bom sprejela takega ignorantskega odnosa? Zato tudi delam na tem področju. Distanciram se od brezbrižnosti družbe in države."

Statistika za leto 2006

Za območje Republike Slovenije

Vir: Poročilo o delu policije za 2006