Leteča Jeseničana spet v Mostarju

Za nastop v Mostarju ni potreben le pogum, moraš imeti še dodatno varovalko v glavi, da ti je ne odpre, če nisi vajen balkanske logike.

Pa smo šli. Zopet. Saj smo vam rekli, da bomo poletno vročino hladili s pišem po zraku in čofotanjem v ledeni Neretvi. Le do mostu v Mostarju se je bilo treba pricijaziti, zbrati vse pogumne celice po mošnji tam spodaj in odskočiti. Pravzaprav sta to, tako kot vsako leto, od enajstčlanske odprave z Jesenic naredila le Egon Kepic in Jernej Klinar. Drugi smo se bolj kot ne pasli okoli njiju kot statisti, zato da je bil prostor na fotografiji bolj zapolnjen in da med tisto množico dvajset tisoč firbcev na dan tekme Jernej in Egon ne bi bila tako osamljena, kot sta vajena biti. Predvsem takrat, ko letita.

Dva Jeseničana na elitnem tekmovanju v skokih z višin je dosežek, ki ga lahko k mestnim značilnostim pripiše le malo krajev na zemeljski obli. Ko smo pregledovali seznam, so bili poleg domačega Mostarja in nam preljubih Jesenic le še Zenica, Sarajevo in Prnjavor z več kot enim skakalcem, čeprav bi za slednje mestece ne dali roke v ogenj, da sta bila od tam res dva leteča Ikarja. Nič zato, smo si rekli, ko smo jutranji zajtrk na sarajevski Baščaršiji, ki ga je začinil Pavel, imenovan Nitka, z od doma prinesenim sladkorjem (gospod namreč sirov burek prekvalificira iz jestvine v sladico s tem postopkom in je onim doli jako čudna pojava, čeprav so vajeni vsega mogočega), pospravili v želodec in se usmerili proti Mostarju.

Dovoz v mesto ob Neretvi je zavit tako, da dvakrat obvoziš tisti znameniti kamniti most, ki so ga, medtem ko so tam doli pred desetletjem mešali bojne barve, tudi sesuli v reko. Pa so ga sezidali turški graditelji nazaj, čeprav je ortodoksnim domačinom šlo v nos, da je bil šef gradbišča ženska. Ampak ko se je mostovni lok zopet napel nad reko in je prvi od domačih na vsesplošno veselje drugih štrbunknil v vodo enaindvajset metrov spodaj, ni bilo več pomembno, ali je glavni imel hlače ali krilo.

Tekmovanje je pred dvema letoma hotel prevzeti najbolj znani pridelovalec energijskih pijač, a ga Bošnjaki po prvi (in seveda tudi edini) tekmi v soorganizaciji niso več pustili zraven. Po njihovih razlagah naj bi jim pobrali strici iz tujine preveč, tujci pa so javkali, da so jih odslovili, ker so hoteli narediti red. Kajti v tem orientalskem kotlu improvizacije, ki se bohoti na vsakem koraku, ga resnično manjka. Se je pač treba znajti. Kot denimo zjutraj na dan tekmovanja, ko je zdravniški pregled napovedan ob 9. uri. Okoli 11. ure se je od kave primajal zdravnik, ki je hitro ugotovil, da so vsi zdravi.

Najbolj čislani skakalci letijo z glavo navzdol, čeprav je polovica od prijavljenih svoj polet bazirala s prebojem gladine z nogami naprej. Med prijavljenimi so bili letos kar štirje Slovenci, kar je poleg enega Srba in enega Albanca (tega so po skoku komaj potegnili na suho, ker ga prej niso preizkusili, če sploh zna plavati) tudi vse, kar je bilo mednarodnega. In še tega se otepajo precej prebrisano: nihče od tujih tekmovalcev ne more upati na nastop v finalni seriji desetih skakalcev, ki si med seboj razdelijo tri tisoč evrov nagrade v bošnjaški valuti.

Normalno, saj če 440 let in še eno čez zmagujejo le domači, zakaj bi prav zdaj na stopničke za zmagovalce prepustili Srba (od kod vam ta misel?), Albanca (ki bi se kmalu utopil!) ali Slovenca (ah, ti Janezi ...)?

Prvi od naših je odrinil v reko Jernej Klinar, temu so, čeprav je letos nastopil celo v svetovnem pokalu skakalcev v vodo z višine, domači strokovnjaki nabili ocene za pozabo. Od dvajset tisoč gledalcev na bregu ni protestiral nihče. Someščanu Egonu Kepicu se ni godilo nič bolje, a se 40-letnik ni preveč vznemirjal, kajti za skoke v konkurenci je postavljena starostna omejitev štirih desetletij in Kepic je svoje polete s starega mostu tako ali tako končal. Finalno serijo smo tako gledali z obale, da je zmagal domačin, ki stanuje nekaj metrov od mostu, pa ni noben podatek, saj je bilo to prej jasno vsem, tudi žiriji, ki je za favorita dvignila pet čistih desetk, še preden je čofnil v Neretvo.

Toda Mostar je za skakalce v vodo to, kar je Planica za skakalce na smučeh. Jeseničani imamo tri leta tam doli dva svoja Ikarja in smo res nekaj posebnega. Pravijo Bošnjaki, da smo si zelo podobni, da imamo veliko tam, kjer je najbolj potrebno. Na vprašanje ali v glavi ali med nogami, pa so bili pametno tiho, trčili smo še z enim pivom in se odcijazili nazaj pod Alpe. Za prihodnje leto smo prej še rezervirali prenočitvene kapacitete, to vam je seveda jasno!