Veliki brat tako in drugače

Včasih je termin veliki brat pomenil nekoga, ki opravlja vlogo zaščitnika, svetovalca, dobrohotno bedi nad nami in pazi na nas, podobno kot starejši bratje pazijo mlajše sorojence v odsotnosti staršev. Imeti starejšega brata ali sestro je seveda dvorezen meč, pa vendarle ni tako slabo. Kljub prepirom v kriznih situacijah bratje in sestre ponavadi »potegnejo skupaj«. Starejši brat je pogosto nekakšen rezervni oče, ki pride prav v raznih težavah. V prvotnem pomenu besede torej sploh ni slabo imeti velikega brata, ampak danes veliki brat pomeni še marsikaj drugega, precej manj pozitivnega.

Ob omembi »velikega brata« danes večina ljudi pomisli na tako imenovane resničnostne TV šove, v katerih skupino ljudi zapro v hišo in potem 24 ur na dan snemajo njihovo vsakdanje življenje, vsako, še tako nepomembno početje, pogosto do najbolj intimnih podrobnosti. Čeprav so mnenja o teh šovih skrajno različna, imajo očitno dovolj gledalcev, pa tudi nastopajočih ni problem dobiti. Lahko se seveda sprašujemo, kaj je z ljudmi, ki pristanejo ali celo želijo (res samo zaradi popularnosti?!), da jih vsa država gleda pri umivanju, slačenju in opravljanju najbolj intimnih potreb. Vse skupaj zveni rahlo bolestno. So morda to sodobni ekshibicionisti – razkazovalci, ki so nekdaj z razprtim plaščem ali odpetimi hlačami skakali izza grmovja in uživali, če so z razkazovanjem spolovil šokirali ženske in otroke? In kaj so potem gledalci teh šovov? Brez dvoma neka sodobna oblika voajerjev – ljudi, ki skrivaj oprezajo za podrobnostmi življenja drugih - predvsem seksualnimi, ker jim to omogoča seksualne užitke. Dejstvo je, da so ti šovi v svetu presneto dobro gledani, gledalci pa ob sicer dolgočasnem dogajanju (če ni ravno pretepov in prepirov) najbolj željno čakajo seksualne prizore. Tako ekshibicionizem kot tudi voajerizem sta obliki seksualne motenosti. In kaj lahko izpeljem iz tega? Je torej velik del današnje družbe resno seksualno moten?

Vse skupaj se seveda ne neha pri tem. Dejstvo je, da smo v sodobni družbi vse bolj nadzorovani »od zgoraj« - s strani vlade, raznih varnostnih ter informacijsko-obveščevalnih služb. Sodobne informacijske tehnologije vedno bolj povečujejo nadzor naše zasebnosti pri nakupih, na bankomatih, na ulici, pri telefonskih klicih, SMS-sporočilih, brskanju po internetu itd. Nadzor je vedno večji, naša zasebnost vedno manjša. Pri ljudeh, ki se tega zavedajo, to sproža razne proteste in hudo nelagodje. Pravijo, da se spreminjamo v družbo velikega brata oz. v policijsko državo. Na raznih mestih je vse več kamer, o katerih se nam sploh nič ne sanja. Njihovi pobudniki pravijo, da je vse to namenjeno samo redu, miru in zmanjšanju kriminala. Ali res? Številni podatki o povsem navadnih državljanih se zbirajo v številnih elektronskih bazah. Ob povezavi vam je skoraj celotno posameznikovo življenje kot na dlani. Za razliko do nastopajočih v šovih tipa Big brother, navaden človek prav nič ne ve, kje in kdaj bo sneman in kdo vse bo kdove koliko let zatem imel dostop do vseh podatkov o njem (video-filmov, računov plačil, zapisov telefonskih pogovorov, e-pošte itd). Misel je zoprna, ampak zato nič manj utemeljena. Danes nihče med nami nikoli ne more biti povsem prepričan, da ne preži nekje kamera, ki spremlja vsak naš gib in glas.

Čeprav je ideja strašno nelagodna in kar sili v paranojo, to še ni konec skrbi. Od tega, da spremljate početje nekoga, ni daleč do želje, da skušate njegovo početje tudi usmerjati in nadzorovati - še zlasti, če so v igri osebna poznanstva in osebni motivi. Če lahko počnete prvo, potem verjetno lahko tudi drugo. Smo torej nekateri samo lutke v rokah drugih, neidentificiranih oseb nekje na vrhu? In če se vrnem na prejšnje razglabljanje: koliko teh oseb je seksualno in torej tudi osebnostno motenih, bolj ali manj duševno bolnih? Bi rekla, da ne malo! Dobrohotnost takega »velikega brata« je torej hudo vprašljiva, »skrbnih staršev« pa v tem primeru ni nikjer. Grozljivo, da vas upravičeno zmrazi!