Nominator 264

Besedilo: Gorazd Šinik
Kategorija: Prosti čas / petek, 24. avgust 2007 / 06:00

"Edina prava pogodba s Hrvati, ki drži in jo celo izvajamo, je naša," je napol v šali dobro razpoložen razmišljal kitarist Big Banda Primož Grašič, prvo ime kranjskega Jazz Kamp Festa.

Seveda se je omizje, letos četrto po vrsti, zbrano na kosilu v vsakoletni jazzovski gostilniški »bazi«, privoščljivo in ponosno smehljalo. Kako se ne bi, saj jim v ne preveč živahnem, prej omotičnem mestu uspeva vse večja mednarodna glasbena zadevščina, ki bi jo z veseljem imeli še kje drugje na Gorenjskem. Grega, Primožev mlajši brat, prav tako glasbenik, kakopak, saj drugače v Grašičevi rodbini skoraj ne gre, šef njunega glasbeno trgovskega podjetja Gramus, pove, da so letos »iz vode«, pa čeprav je bila muzika okoli denarja in sponzorjev precej slabotnega ritma in medlo tiha. Tudi letos jim je uspelo angažirati zanimivo mednarodno zasedbo učiteljev, za študijsko-koncertni Jazz Kamp že kar uigran in standardni ansambel. Prav tako je še vedno dovolj mladih glasbenih zanesenjakov, ki jih zanimajo jazzovski ritmi in znanje, ki jim ga posredujejo uveljavljeni glasbeni mački. Zanesljivo pa gre precejšen del festivalskega uspeha prepisati legendarnemu hrvaškemu vibrafonistu Bošku Petroviću. »Bipi«, otroštvo je preživel v Škofji Loki, gimnazijo pa končal v Ljubljani, je Primoža Grašiča v svoje raznolike glasbene sestave, najbolj znan je Bipi Trio, povabil že takrat, ko naši državi še nista bili osamosvojeni. Pravijo, da je glasba »itak« brez meja. Primožev navdih pa je bila in ostaja še zdaj Boškova glasbena festivalska šola v umetniškem mestecu, čarobno lepem Grožnjanu v hrvaški Istri. Pogodba, ki edina drži, govori o sodelovanju med dvema šolama, Grašičevo in Boškovo, in se je pred pol leta podpisala v Mestni hiši v mestni občini pod »oblastjo« novega kranjskega župana Damjana Perneta ter župana občine Grožnjan Rina Duniša, ki že četrti mandat županuje mestecu s tisoč prebivalci. »Marko, oni naj pametujejo in uživajo, meni pa daj kosilo …,« je glasbeni mag Boško, za Primoža »Stari«, skorajda medlel od lakote. Seveda se je Marko Arvaj, ki pod mamino davčno številko uspešno vodi družinsko »oštarijo«, ki smo ji nekoč rekli Pri Trebcu, odzval, kot se spodobi. Omizje, katerega je v goste povabil podžupan mesta Igor Velov, ker župan in županja še dopustujeta, se je ob telečji pečenki in odličnem preženem krompirju razgovorilo o temah od vina do glasbe. Le o politiki nič. Še vedno ostaja vabilo v Grožnjan, katerega sem tudi letos zamudil. Verjamem, da je bilo kranjski glasbeni »klapi« tudi letos prijazno. Glasbeno poslovni pogovor pa je bil takrat še zanimivejši, saj se je Rinu Dunišu letos na obisku v Kranju pridružil bivši župan istrskega mesteca Brtonigla (Verteniglo), podjetnik Tullio Fernetich, ki ga številni gastro-enološki ljubitelji poznamo zaradi simpatičnega zasebnega hotela z restavracijo San Rocco. Kar verjemite, da jim na vrtu diši po oljkah, zeliščih in da je jagnje skoraj boljše kot brancin s tartufi. In potem smo se smejali še Marku, starejšemu sinu Ivane in Antona Arvaja. Precej pogumno nam je pokazal in obrazložil lanski jubilejni in posebni izvod revije Playboy, na kateri se druži s Kranjčanko, lepotico Sanjo Grohar, letošnjo Playboy Girl. Pisalo se bo 30. avgusta, ko bo Marku enica povozila ničlo.

Na prav taisti dan pa bo luč osvetlila Cesto. Natančneje, »gospoud« Vlado Kreslin s tisto črno »gitauro« in črnim klobukom, iz leta v leto boljši, bo predstavil svojo novo glasbeno stvaritev, ki jo je poimenoval Cesta. In z nje gremo z Goričkega v Piran. V ljubljanskih Križankah, kamor se nas je minuli torek nagnetlo zavidljivo veliko, pa bi se Vladeku, njegovim Malim bogovom in Beltinški bandi lahko zavrtelo od aplavza. Na vsakoletnem, zdaj že tradicionalnem koncertu je Vlado Kreslin z odlično glasbeno zasedbo še enkrat več navduševal ter mešal spomine s čustvi. Saj veste, Nocoj bomo mi prižgali dan, spustili meglo na zemljo … Njegovi mali bogovi so zrli v zvezde, ki jih ta večer ni bilo, ker je deževalo, pa vseeno se je zdelo, da se vernim zmešajo sledi, ker so jim mali bogovi obljubljali. Aplavz in cepetanje. Na oder je prišel oče Kreslin, Milan, in Beltinška banda je v vsej svoji etnografiji še vedno edinstvena. Potem smo šli »Preko Mure«, preko Drave, prek Save vse do morja. Morda njegova besedil dandanes zvenijo povsem drugače. Še bolj sveže kot sicer. Vmes so nas navdušile tri mladostne Blejke z imenom Loreley Band. Čedna svetlolasa Vanja Erjavec s kitaro in glasom, z basom in glasom Kaja Miklavčič ter odlična ob bobnih Metka Lavrič. Da se morajo Vladu priklonit za priložnost, ni dvoma. Po še enem »bis« je razširil roke, pogledal v nebo, kar se ga je dalo videti, kitara je visela čez bok: »Dragi gosti, nocoj kot že stokrat, nocoj kot še nikdar, zapeljemo vas … nocoj igramo za vas!« Nikdar več, oh saj ne more biti res, se je odzivalo občinstvo. Dokler se srce ne ustavi, do takrat bom pel in nosil stvari v glavi, je pel stari rocker Vlado. O spominčicah in če je v Šiški še kaj odprtega. Ker »To ni političen song« je bil slišati pravzaprav še bolj pomenljivo. Časi so taki. Ob koncu je »banda« družno srečala kukavico, ki jim je »spevala« kuku. Odlično! V zaodrju je bil Vlado srečen. In utrujen. »Nisem ga imel namena odigrati, ta song. Ko pa sem videl reakcijo …« Vsa čast, Vlado, sem mu stisnil roko. Zadnji avgust, ko poletje bo šlo in gre Vlado iz Ljubljane v portoroški Avditorij, bodo, kot še nikdar, igrali za vas. Kuku, ku-ku … Bravo!