Še zadnjič o tem, kdo in po kom poliva gnojnico

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / četrtek, 23. avgust 2007 / 06:00

Spoštovani gospod Urbanc! Svoj prispevek v GG z dne 20. julija 2007 ste naslovili name, zato Vam na istem mestu tudi odgovarjam. To bo moj zadnji javni prispevek k tokratnemu dialogu. Menim, da se bodo morali problematiki posvetiti tudi v krajevnih skupnostih, katerih skrb je razvoj vasi in dobrobit vsega prebivalstva. Tudi Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo je vpeta v naše okolje in njeni smeli razvojni načrti so zagotovo v veliki meri navezani na zdravo okolje. Take in drugačne komentarje in mnenja bom z veseljem sprejemal na elektronski naslov mojkaselc@gmail.com.

V pisanju z bombastičnim naslovom Polivanje gnojnice po kmetih se skozi celoten tekst, seveda poleg apologije stanja, na katerega sem opozoril, ukvarjate z mano. Mimogrede, malo tu in malo tam, me na prefinjen način krepko ožigosate (polijete z gnojnico?). Kdo bo pa verjel naivnemu mestnemu škricu, ki se je pritepel na deželo in zelen od zavisti opazil polne hleve krav, ki niso lila barve kot tiste iz tv-reklam za čokolado! Naj razčistim na kratko: izhajam iz kmečkega okolja, prva domača žival, ki se je spomnim, je bila lepa a zelo trmasta krava bohinjka, Cveta po imenu. Vem, kaj se poseje in posadi, kaj pokosi in kaj požanje. Nikomur ne zavidam hleva, črede ali traktorja. Zadovoljen sem s svojim bogastvom, ki je drugačne vrste in ga imam pri sebi, vedno in povsod.

Moje pismo ste sistematično obdelali od stavka do stavka, zato dovolite, da vašo metodo uporabim tudi jaz. Najprej o terminoloških zagatah. Zakaj zavajate bralce, da v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni besede farmar? Besedo farmar lahko v omenjenem slovarju najde vsakdo, jaz sem jo v elektronski izdaji (DZS, v1.0). Najdete jo lahko tudi v Slovenskem pravopisu na strani 558 (SAZU, ZRC, Delo, 2003). Verjetno bi bilo res bolje, če bi uporabil besedo živinorejec, ki je smiseln prevod angleške besede farmer. Če sem z uporabo besede farmar koga užalil, se mu iskreno opravičujem.

Drug izraz, ki bi ga rad razčistil, je polivanje gnojnice. Tudi tu nisem bil najbolj natančen, saj živinorejci v naši okolici gnojnice ne polivate, ampak jo pršite v zrak, kar povzroča ne samo večji smrad, ampak bistveno večje onesnaževanje z amoniakom, kot bi bilo treba. Amoniak pa je med drugim tudi povzročitelj bolezni dihal in močno prispeva h kislemu dežju. Veliko dušika, ki bi ga rastline lahko porabile za rast, gre tako v zrak, zato je amoniak kriv tudi za gospodarsko škodo, saj dodatni dušik ni zastonj.

Naj nadaljujem še z drugim, kar ste prezrli. Ogromne z gnojnico prekrite travniške površine lahko vidi vsakdo, ki se pelje mimo. Smrad vohamo vsi, tudi vi. Vsaj dve stotniji bal pred goriškim pokopališčem nista problem mojega estetskega čuta, sta pa v posmeh pieteti do umrlih in osebna izkaznica tistega, ki jih tam skladišči.

Navajate tudi statistične podatke o nizki profitabilnosti kmetijske proizvodnje, ki otežuje prepotrebna vlaganja. Veste, statistiko je mogoče uporabiti tako ali drugače, zgodbo o kislem zelju, mesu in statističnem segedinu tako ali tako poznamo vsi. Tudi jaz vam lahko dokazujem to ali ono, vendar v tem ne vidim nobenega smisla. Vem, da mi boste tole zamerili, ampak kratek pogled na dvorišča ali pa travnike med košnjo ali pršenjem gnojevke ne kaže na obubožanost lepega števila živinorejcev v našem okolju.

Gospod Urbanc, problem, na katerega sem opozoril, je v tesni povezavi z izrazito industrijskim načinom mlečne proizvodnje okrog Golnika in Gorič, ki nima nič skupnega z romantičnim opisom kmetovanja. To ugotavlja v svoji diplomski nalogi iz leta 1996 (Geografski zbornik, XXXVIII, stran 158) tudi gospa Urbančeva. Še več, ugotovila je tudi, da je že takrat kar petina kmetij z vašega območja presegala mejo 3 GNŽ/ha in tako obremenjevala okolje z organskimi odpadki (prav tam, stran 150). Vi to nalogo v svojem pisanju uporabite v povsem drugem kontekstu, saj navajate le domnevne dokaze, kako neškodljiva za okolje je živinoreja.

Naj Vam je všeč ali ne, živinoreja je postala eden od glavnih ekoloških problemov ne samo Golnika in Gorič, ampak celega planeta. Živinoreja je večji vir emisij toplogrednih plinov kot promet, prispeva tudi več kot pol vsega amoniaka. Vse večji del obdelovalnih površin je namenjen živinoreji, ki je tudi velik porabnik in onesnaževalec vode. Stanje je tako resno, da je lani Organizacija za prehrano in kmetijstvo pri OZN (FAO) objavila skoraj štiristo strani obsegajoče poročilo z naslovom Livestock's Long Shadow – Environmental Issues and Options, ki govori o velikem vplivu in škodi, ki ga okolju prinaša živinoreja. Ne ostaja pa samo pri tem, ampak pokaže tudi načine, kako uskladiti potrebe po hrani in kmetijsko proizvodnjo s kar najmanjšim vplivom na okolje. Poročilo bo, če že ni, zagotovo postalo osnova za nujne ukrepe na vseh ravneh, ki jih bodo morale začeti izvajati države tukaj in zdaj. Kljub res zastrašujočemu obsegu škode, ki je bila okolju že prizadejana, je na voljo dovolj relativno enostavnih in poceni ukrepov, ki lahko prispevajo k znižanju vpliva na okolje in stabilizirajo stanje do te mere, da tudi prihodnji rodovi lahko računajo na življenjske razmere podobne sedanjim.

Kot ste omenili že sami, so investicije nujne v vsaki dejavnosti. Verjetno boste morali poleg investicij v širitev in intenziviranje proizvodnje bistveno več vlagati tudi v tehnologije, ki bodo zagotavljale za okolje manj obremenjujočo proizvodnjo. Z uporabo dodatkov, ki pospešijo zorenje gnojevke (kar pomeni manj amoniaka in smradu), zračenjem gnojevke, zagotavljanjem dovolj velikih gnojnih jam, gnojenjem v pasovih ali vbrizgavanjem gnojevke namesto pršenja v zrak lahko živinorejci naredite ogromen korak naprej. Korak, ki bo pomemben za vas, okolje in vse, ki živimo na tem lepem koščku Slovenije.

Gospod Urbanc, brez hrane, ki jo pridelate kmetje, nikakor ne moremo. Prav tako vi, pridelovalci, ne morete brez nas, ki hrano kupujemo in vam omogočamo preživetje. Državi Sloveniji, ki nam v 72. členu Ustave zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja, konec koncev plačujemo davke, ki so vir subvencij, ki jih za tak ali drugačen namen dobiva marsikdo od vas.

Za konec pa še o strpnosti, s katero se pohvalite na koncu svojega prispevka. Eden izmed Vaših stanovskih kolegov z Golnika je premore obilo, strpnosti namreč. Se je skorajžil oni dan in prav prijazno svetoval moji ženi, da naj kar poberem šila in kopita, če mi ni kaj všeč. Pa še mošnjiček bo razvezal in kupil vso mojo beračijo.

Na srečo se najdejo tudi ljudje, ki mislijo drugače. Živijo v soseščini, oglasili so se tudi z drugih koncev Gorenjske, ki najdejo prijazne besede. Verjemite, ni jih malo.

Pa zdravi mi ostanite!

Slavko Pušavec, Golnik