Zdrava kot dren

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sreda, 6. junij

Verjetno mi ni treba posebej izpostavljati, da sem se tudi danes zbudila mokra kot miš. Spala sem približno četrt noči, drugo sem prebedela. Malo zaradi mojih živcev, neprimerno več zaradi ropotanja, ki ga je povzročala gospa iz Sodražice. Kadar ni smrčala, se je sprehodila. Na stranišče. Je pa res, da je nisem špijonirala. Sprehajanje me sploh ne bi motilo, če ne bi vsakič, ko je odšla iz sobe, tako robustno zaprla vrat, da se je za njo domala vse treslo. Ampak, to je treba vzeti v zakup. Pač nisem doma, v svoji spalnici, ampak na oddelku 200 v bolnišnici Golnik.

Tega, da sem v bolnišnici, nikakor ne morem prezreti. Med drugim zaradi preiskav krvi, izpljunkov (fuj in še stokrat fuj), nadzora urina, krvnega tlaka, temperature. Vsako noč do zdaj me sestre in brata gledajo kot marsovca, no, ja, vsaj sama se tako počutim, in me sprašujejo, ali potrebujem protibolečinske tablete. Ne, hvala, ne potrebujem, vedno znova odgovorim. Ne morem razumeti, zakaj naj bi me karkoli v telesu bolelo. Nenazadnje sem možnost resnega obolenja zavestno odpisala. Od, da tako rečem usodne sobote, ko me je tri, največ štiri ure pod desno lopatico nazarensko bolelo, dejansko nimam več nobene bolečine. Počutim se zdravo kot dren. Od sobote niti ne kadim več. In tisto, kar je pri tem najpomembneje, je, da cigaret sploh ne pogrešam. Kot da nisem nikdar vlekla. Čeprav sem trideset let povprečno pokadila dve in pol škatli dnevno, se pravi, petdeset cigaret. Petdeset! Hvala Bogu, to je zdaj za mano.

Za zajtrk dobim čežano, ki jo z užitkom pojem. Domena torej deluje. Me zanima, kaj bo za kosilo. Vedem se, kot da sem na počitnicah; med zajtrkom in kosilom si namreč vzamem prosto za frizerja, ki je zraven trgovine Mercator. Napaka. Medtem ko sem sama brezbrižno sedela pri frizerju, me je namreč iskal sobni zdravnik. Hja, treba se bo navaditi bolnišničnih pravil igre. Čeprav sem prepričana, da bom na Golniku še največ dan ali dva. Nekako bom ta čas menda ja sfurala.

Začudene poglede oddelčnega zdravnika nekako preživim. Na vrsti je kosilo. Hrano brez mesa, krompirja, rib (in drugih prehrambenih prepovedi) sicer dobim, a je vse neužitno. Vsaj za mojo kulinarično prefinjenost, da ne rečem, izbirčnost. Moje kosilo ostane tako nedotaknjeno.

Popoldan me obišče žlahta. Zvrstijo se, v prvi rundi: Andrej, Tina, Bojan, vnuk Luka in vnukinja Julija; v drugi rundi: mami, nečakinja Sanja in njen fant Aleš. Razen Julije, ki je stara sedem let in še ni preparirana z mislijo, da je rak smrtna bolezen, me vsi drugi opazujejo izpod čela in verjetno ugotavljajo, koliko dni je še pred mano. Vsekakor mi je udobneje, če me pokličejo samo po prenosnem telefonu. Kar, kajpada, ne pomeni, da jih nisem neznansko vesela in da vsakega od njih v mislih tisočkrat objamem. Vsekakor imam vse neizmerno rada. Vse, od Andreja do Aleša.

(Se nadaljuje.)