Kje je smeh doma?

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz se zelo rada smejim. Prepričana sem, da smeh pripomore k zdravju, k boljšim medsebojnim odnosom in da bi bil svet veliko lepši, če bi malce več smejali. Videti pa je, kot da smeh počasi izumira. Kot da kar tekmujemo, kdo je bolj resen, pomemben in ima več problemov. Kot da smo cepljeni proti tistemu pravemu smehu iz otroških in mladostnih dni. Tako smo si izmislili neke instant smešnice in nasvete za današnji nasmeh, ki krožijo po emajlirani pošti od enega do drugega uporabnika. In tako se nasmehneš tja v ekran in tvoj nasmeh polepša dan vsaj enemu računalniku. Blagor računalnikom. Iz strahu, da ti ne pogine mačka, se pokvari avto ali crkne mobitel, potem te iste emajlirane pošte pošljemo še na petdeset naslovov, misleč, kako smo nekomu polepšali dan. Namesto ljubkega smehljanja pa človek s penami na ustih tolče po računalniku, ker ima takšne pošte že čez glavo. Pa se igrajmo rajši prave igrice, smejmo se s pravimi ljudmi, tam, kjer smo v tem trenutku in ne čakajmo, da bomo imeli idealne priložnosti za smeh. Zdravilnost smeha je že zdavnaj dokazana. Vsakemu bolniku priporočam, naj si privošči vsaj en film ali knjigo s smešno vsebino, vsekakor pa naj skrbno izbira tudi ljudi, ki sedijo ob njegovi postelji. Ko smo že pri knjigah. Kar ne morem najti dovolj knjig, ki bi me spravile v dobro voljo. Vse je nekaj poduhovljeno, resno, še bolj resno in najbolj resno. Tako so mi trenutno še najbolj všeč otroške slikanice. Ob tistih pravih se človek res lahko nasmehne. Ko gledam otroke, kako se smejijo, brez zadržkov in brez skrbi si želim biti na njihovem mestu. Včasih mi uspe, pogosto ne. Neka odrasla oseba v meni ves čas zvončklja, da je življenje resno, da je smeh rezerviran za sončne dni, da se spodobi le malce hihitati, ne pa iz srca krohotati. Kaj naj? Če se le da, preslišim ta zoprna opozorila in se smejim. Kako naj vem, koliko solz me čaka jutri. Naj bo danes dan za veselje. Veselje je moč, smeh je življenje. Podarimo čim več nasmehov.