Elvis iz Krope

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / nedelja, 19. avgust 2007 / 06:00

"Elvis Presley je oseba, ki se je nikoli ne naveličaš. Od nje se vsakič lahko kaj novega naučiš," pravi Zlatko iz Krope, njegov velik oboževalec.

Zlatko Dijanič je včasih živel v Radovljici, sedaj v Kropi. Tako žena Rosvita kot sin Dominik poznata njegovo največjo ljubezen, življenjsko strast - Elvisa Presleyja. Je tudi njegov imitator in posnemovalec.

Letos mineva ravno trideset let od Elvisove smrti, čeprav za marsikoga še vedno živi. Zlatko se njegove smrti vsako leto spominja s spoštovanjem in dva dni živi v duhu Elvisa: gleda njegove filme, dokumentarce, posnetke koncertov, posluša njegove pesmi, ter se spominja Kralja, kakršen je bil na vrhuncu svojih glasbenih moči, svoje slave.

Elvisova glasba ga spremlja povsod. Doma, v avtu, v službi. V normalnem življenju Zlatko dela, je oče in mož, vseeno pa ohranja 'preslijevski' videz – zalizci, pričeska, določeni gibi, ki so podobni pevčevim, pa so postali že tako močno zakoreninjeni, del Zlatka, da se sploh ne opazi več, da niso njegovi. Tudi prijatelji ga kličejo kar Elvis, včasih Kralj, kakšen drugi dan tudi King. »Dober občutek, a ne,« smeje se doda Zlatko.

Vidim, da imate v stanovanju pravi mali Elvisov muzej. Ste to razstavili samo sedaj, ko je tridesetletnica njegove smrti ali je to vedno tako?

»Več ali manj imam zbirko tu, razen nekaj malega sem sedaj razstavil tudi na vidnejših mestih. Tu se najdejo radii iz njegovega obdobja, cd-jke, plošče, kasete, njegova kolonjska, ki jo danes že kar težko dobiš. Imam kar bogato zbirko, ki spominja na Kralja, čeprav mi marsikaj še manjka, vendar bom to še nadoknadil. Moja največja želja je, da bi šel v Graceland in se poklonil Kralju. Enkrat bom tudi to željo uresničil.«

Kdo je za vas Elvis?

»On je zame Bog. Prvič sem ga videl na televiziji, ko sem bil star osem let. Od takrat živim zanj. Enostavno ne morem razložiti, kaj je bilo tisto, kar me je tako prevzelo. Fascinirala me je njegova karizmatičnost, drža, pogled. Nisem edini, na milijone ljudi še danes obožuje Elvisa.«

Ste tudi njegov imitator. Kako se imenuje tole oblačilo, ki ga imate trenutno na sebi?

»Sem njegov posnemovalec in imitator. Obleko so sešili po naročilu. Imenuje se Burning love. Elvis jo je nosil leta 1947 na enem svojih koncertov. Značilen del te obleke je pas, ki se imenuje Apollo. Gre seveda za imitacijo originala. Očala so tudi Elvisov stil, prstani, pomemben pa je medaljon, ki ga nosim na verižici okoli vratu. To pa je srebrnik z Elvisovo podobo. Zanimivo je, da je teh srebrnikov po celem svetu le sedem tisoč. Ker imam prijatelja v Ameriki, mu je uspelo in ga je nekje kupil. Kako, ne vem, pa mi niti ni hotel povedati. Je pa to zelo drago in dragoceno darilo.«

Elvis je bil znan po svojih gibih. So težki?

»Elvisovi gibi niso težki. Znam jih kar veliko. Ukvarjal se je z borilnimi veščinami in večina gibov izhaja iz karateja. Imel je celo svoje karatejsko ime. Bil je Tiger.«

Koliko se potem človek dejansko poistoveti z Elvisom v svojem življenju?

»Vsekakor se Elvis zelo prepleta z mojim življenjem. Včasih tudi reagiram kot on. Obožujem celo njegovo prehrano. Recimo ocvrte banane, sladolede, hot doge, pomfri …«

Njega je to žal ubilo, mar ne?

»Pač. Žal. Tako je bilo.«

Elvisa pravzaprav ohranjate živega njegovi oboževalci.

»Pravzaprav je za nas imitatorje, ki nas je ogromno po svetu, oboževalcev je tako nekaj milijonov, še vedno živ. V duši in v naših glavah.«

Človek se Elvisove glasbe ne naveliča?

»Jaz se je ne. Najbolj obožujem njegovo življenjsko in koncertno obdobje od leta 1970 do 1977. Tu je dokazal, da je še vedno Kralj.«

Druga glasba vas ni nikoli zanimala? Niti ne privlačila?

»Rad imam rock and roll in od vseh mi je najbolj všeč Elvis. On je začetnik rokenrola, pevec, ki je začel s tem v Ameriki.«

Na začetku ste ga samo poslušali, potem je to preraslo v oboževanje. Kdaj pa ste začeli z imitiranjem?

»Sedaj imam triintrideset let, od osmega leta sem ga poslušal, gledal filme, sem pa tja dobil kakšno slikico, kar takrat ni bilo enostavno, plošče so bile, vendar ni bilo niti denarja zanje. Profesionalno, če temu lahko tako rečem, pa sem se začel z Elvisom ukvarjati z dvaindvajsetimi leti .«

Kakšna zanimiva misel o njem?

»Ja, tega je pa veliko. Odvisno. Recimo, pravijo, da je bil tajni agent FBI-ja. Ni bil. Bil pa je res zbiratelj šerifskih značk, ampak večina je mislila, da je agent FBI-ja. Posnel je 33 filmov, dva dokumentarca, prodal ogromno albumov, vse v dvajsetletni letni karieri in malo je oseb, da so v tako kratkem času toliko dosegle. Danes takega izvajalca ni. Imel je energijo za dva. Imel pa je tudi brata dvojčka, kar tudi ni toliko znano, ki se je rodil malce pred njim, vendar umrl. V življenju sta ga zelo potrli dve stvari. Najbolj smrt njegove mame, ker je bil nanjo noro navezan. Živel je zanjo. Ter ločitev od žene Priscille leta 1973. Potem je šlo pri njem vse na dol.«

Bi lahko potegnili kakšno vzporednico z Marilyn Monroe, glede na to, da je živela in umrla na vrhuncu svoje slave?

»Lahko bi, vendar še niso nič dokazali v zvezi z njeno smrtjo. Domnevajo. Jaz imam od Elvisa dve knjigi, ki ju je spisal njegov osebni stražar. Sta v slovenščini. Danes v slovenščini dobimo o njem že kar nekaj stvari. No, v knjigi osebni stražar domneva, da so ga ubili, da ni umrl od tablet. Druga domneva o Elvisovi smrti je ta, da je imel srčni napad in k temu se sam še najbolj nagibam, ker so imeli vsi v družini probleme s srcem. Z njegovo prehrano in tabletami je vse skupaj le še bolj pospešil.«

Kaj pa mu pripisujejo, pa menite, da ni res?

»Pripisujejo mu heroin. Vendar ni imel s tem nobenega opravka. Danes to malce mešajo. On pa je jemal tablete. Prvič jih je vzel v Nemčiji, ko je bil v vojski na straži, da ni zaspal. Potem pa je snemal filme in je bil na tabletah zaradi shujševalne kure, pa zaradi številnih bolezni in enostavno ni šlo več brez njih.«

Mislite, da njegova glasba zbuja vedno ista čustva?

»Meni vedno ista. Na 16. avgusta, na njegovo obletnico smrti, dva dni proslavljam, ob poslušanju njegovih mirnih pesmi, priznam, pa mi gre vedno na jok.«