Za začetek kladivo

Nekaj je cvililo kot pokvarjen otroški voziček.

»Oči, kaj škriplje?« me na poti iz Ljubljane proti Kranju vpraša sedemletna hči Zala Julija, ko se s spačkom, kot pri nas rečemo simpatičnemu Citroënovemu avtomobilu, v skladu z njegovim mehkim vzmetenjem, močno nagneva v medvoškem krožišču. Ugriznem se v ustnico in se delam, da ne slišim »Očiiiii, mislim, da je tam zadaj nekaj škripalo?« »Ah, to ni nič, malo piska, ker smo spako spakasto preveč naložili,« se izmažem z mislimi v znamenju jeznih oblačkov, ki jih poznamo iz stripov. A mu je treba zdaj še škripat? Avto, s katerim se je naša družina letos v začetku julija, podobno kot že nič kolikokrat poprej, odpravila na slab mesec dolgo pot, je kakih 22 let star Citroën 2CV Special, pred leti uvožen iz Italije z nekaj čez 70.000 prevoženimi kilometri na števcu. Če teh doslej ni bilo že za sto ali dvesto tisoč več? Spaček je avto, ki lastniku nudi veliko užitkov, hkrati pa ti lahko marsikdaj naredi tudi kakšen siv las. Šop sivih las. Celo stran sivo … Seveda se to ponavadi zgodi povsem nenačrtovano, takrat ko človek najmanj pričakuje. Tudi na štartni črti.

Zadnja leva guma ob preobteženem avtu drsa ob notranji blatnik. Nekoliko mi je nerodno, ko je na dvorišču pri prijateljih, s katerimi se skupaj odpravljamo na pot, že potrebno dvigovati zadnji del vozila, snemati kolo in razbijati po blatniku. Da ne bi škripalo in da bi guma ostala cela. Draži me, ker njihov spaček, vsaj prvi vtis je tak, spet deluje brezhibno. Naš pa? Po dveh urah smo popravljeni in pripravljeni. Za več kot 5000 kilometrov dolgo pot preko Slovaške, Poljske, Litve, Latvije, Estonije na Švedsko, kjer nas v kraju Borlänge pričakujejo na 17. mednarodnem srečanju prijateljev 2CV.