Idej mnogo, a brez sita ne gre

V Gorenjskem muzeju poleti kljub dopustom ne počivajo. Medtem ko muzejske zbirke čakajo na obiskovalce, muzealci že razmišljajo o novih projektih. Tudi v preteklem letu je v muzeju bogato obrodilo, bi lahko v prispodobi v enem stavku povzeli pogovor z ravnateljico Barbaro Ravnik Toman.

Je v poletnih dneh, ko se v času dopustov večini od nas čas nekoliko ustavi, tudi v muzeju bolj mirno in različni projekti čakajo na jesen?

»Ko gre za muzejske zbirke, je za nas vrhunec sezone v maju in juniju, ko je največ šolskih obiskov. Sicer pa imamo v muzeju skozi vse leto kar precej dela. Poleti zaradi dopustov sodelavci res nimamo službenih kolegijev, ponavadi pa že na prvem septembrskem obravnavamo program za naslednje leto. To pomeni, da v obeh poletnih mesecih že intenzivno delamo na novih programih, jih selekcioniramo v okviru hiše in se odločamo, katerim bomo dali prednost, preden jih bomo oddali na ministrstvo za kulturo. Tu pa je še usklajevanje z občinskim proračunom, ki ima drugačno dinamiko kot državni, tako se o nekaterih programih dogovarjamo dvakrat.«

Lani je muzej več kot primerno zaznamoval 750-letnico prve pisne omembe Kranja kot mesta, pa vendarle se mnogim Kranjčanom zdi, da je šla obletnica nekako mimo …

»V Gorenjskem muzeju smo obletnico in naše projekte v povezavi njo najavljali že leto pred tem. Pripravili smo zanimivo in kvalitetno razstavo, predstavili družabno igrico na temo zgodovine mesta Kranja, ki je bila med ljudmi deležna precejšnjega zanimanja … Seveda pa muzej ni edina kulturna institucija v Kranju. Žal drugi te priložnosti niso videli in je izrabili za odmevnejši dogodek. Mogoče bi si tudi občina ob tej obletnici lahko naredila večjo promocijo.«

Kako ste sodelovali pri porabi denarja iz tako imenovanega »norveškega finančnega mehanizma«?

»Sodelovali smo le posredno, sama sem namreč v delovni skupini, ki se ukvarja s tem projektom, saj je bila prijavitelj projekta občina. Denar je bil uporabljen predvsem za »kranjsko hišo«, v kateri so turistična informacijska točka in prostori Zavoda za turizem, za katerega upam, da v svojih dejavnostih dela tudi dobro promocijo za Gorenjski muzej.«

Sicer pa ima muzej že izkušnje z »evropskim denarjem«, v zadnjih dveh letih uspešno sodelujete v projektu Iron Route skupaj z italijanskimi in avstrijskimi partnerji.

»Projekt Železna pot je že v svojem zrelem obdobju, saj letos zaključujemo tretje leto sodelovanja v njem. Hkrati je to tudi naš tretji tovrsten projekt, po velikosti in finančnem obsegu najobsežnejši do sedaj. Žal pa vsi ti projekti funkcionirajo tako, da moraš najprej opraviti delo, ga plačati podizvajalcem, sledi certificiranje pri državnem organu, ki potrdi, da je vse dobro opravljeno. Potem pridobljene podatke pošlješ svojemu vodilnemu partnerju, kjerkoli ta že je. Postopek od plačanega računa do tega, da od svojega vodilnega partnerja v Italiji dobimo denar, traja osem do devet mesecev. To je največja ovira, da se ne moremo tudi mi prijavljati kot nosilci velikih projektov. Ker se muzej kot tak v principu ne more zadolževati, se moramo v vmesnem času znajti po svoje, bodisi z denarjem iz tekočih sredstev, prihranki ali s pomočjo sponzorjev. Pogrešam finančni mehanizem, nekakšen fond, ki bi določen čas lahko deloval kot banka in bi založil denar.«

Potemtakem v tovrstnih projektnih povezovanjih ne gre ravno iskati velike prihodnosti?

»Zakaj ne. Ampak s fondom, ki bi zagotavljal vmesno likvidnost projekta, bi bilo nedvomno lažje. Tokrat sodelujemo z Italijani in Avstrijci in lahko rečem, da smo izmed vseh treh najboljši partner. Imamo tehten program in najboljšo realizacijo, ne manjka pa težav pri pokrivanju likvidnosti projekta. Dodaten problem je tudi, da si v Sloveniji ne upamo ali pa ne znamo zagovarjati teze, da je vsak projekt nekaj začasnega. Pri nas ponavadi projekt vodi nekdo, ki je že pri rednem delu v službi polno zaposlen. Ne vem, zakaj smo tako stiskaški, da ne znamo nameniti tretjine denarja nekomu, ki bi vodil projekt po organizacijski plati, mi pa bi se lahko bolje posvetili strokovnim stvarem. Žal tudi izobraževalni sistem na fakultetah ne gre v to smer. Ljudje z diplomami se še vedno ne izobrazijo za pripravo in vodenje projektov, kar je mnogo bolj pomembno, kot če ima arheolog dokončano še psihologijo, pedagogiko in latinščino. Potrebujemo predvsem ljudi, ki bodo znali voditi projekte.«

Vrniva se v Kranj. Zadnji dve leti je bilo mesto v znamenju arheoloških izkopavanj. Če so izkopavanja v domeni Zavoda za varstvo kulturne dediščine, pa je Gorenjski muzej tisti, ki bo izkopanine v prihodnje hranil in predstavljal javnosti …

»Tudi sama sem po stroki arheologinja, imamo pa v muzeju zaposleni še dve zelo kvalitetni arheologinji, tako da po tej plati zelo sodelujemo v aktualnih dogajanjih. Kar se tiče izkopavanj, pa imamo srečo tudi, da se ravno v naši generaciji veliko gradi, bodisi avtoceste bodisi so to gradnje znotraj starega mestnega jedra. Naloga muzeja je seveda hramba in tudi konzerviranje in restavriranje najdenih predmetov. Naslednji korak je predstavitev. Prepričana sem, da je rezultate izkopavanj vedno znova treba pokazati ljudem. Da ne bi izgledalo, da so se »žličkarji« pol leta pasli po mestu, pa ni nič za pokazati. Zato se zelo trudimo, da smo v tej smeri čim bolj aktualni. Vseskozi tudi dobro sodelujemo z Zavodom za varstvo kulturne dediščine.«

Preplet med zavodom in muzejem je včasih tako močan, da ljudje nekoliko mešajo obe ustanovi in potem k vam hodijo spraševat stvari, s katerimi se ukvarja zavod, najbrž pa je tudi obratno …

»Zavod skrbi za stavbno dediščino, arhitekturne spomenike, lahko bi rekli, da skrbi za vse, kar je zidanega. V muzeju pa skrbimo za premično dediščino, s tem da odlično obvladamo tudi razstavni jezik.«

Izkopanine naj bi bile sproti tudi vključene v priložnostne razstave, mar ne?

»Seveda, že naša stalna razstava Železna nit je narejena tako, da je na njej še precej praznih polic, kar pomeni, da lahko sproti dodajamo na novo odkrite izkopanine. Meč iz Blejskega jezera je že na razstavi, in sicer samo eno leto potem, ko je bil najden.«

V zadnjem času sodelujete tudi z Galerijo Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost. Odmevna razstava del Lojzeta Spacala je v muzejskih galerijah še vedno aktualna …

»Z Galerijo Prešernovih nagrajencev v zadnjih letih kar precej sodelujemo. Na začetku smo se opazovali čez ograjo, potem pa je zmagal skupni interes: čim bolj temeljito predstavljati dela Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost. Skupaj smo izpeljali že več projektov, lani tudi obsežno pregledno razstavo Franceta Slane ob njegovi 80-letnici, Spacalova razstava je pa tako rekoč slovenski projekt. Prijetno je slišati, da v Ljubljani rečejo, pri vas v Kranju se pa res veliko dogaja na likovnem področju… Razmišljamo o razstavah za prihodnje leto, ko bo Slovenija predsedovala evropski uniji. Radi bi predvsem pokazali kaj starejšega, na primer dela Leopolda Layerja …«

Menda naj bi v času predsedovanja tedensko predstavljali države članice evropske skupnosti … Kako?

»To je eden od projektov, ki je zelo zahteven, saj bo razstavo treba menjati tedensko. V septembru naj bi prve vitrine že realizirali. Sicer pa pri tem sodelujemo z zavodom za turizem, kjer bodo poskrbeli tudi za druge stvari, ki jih povezujemo s posameznimi državami: kulinariko, glasbo …«

Nam lahko razkrijete še kakšen projekt v prihodnjem letu?

»Razstava Od paleolita do Titana bo zagotovo zelo zanimiva. Na hudomušen način bomo predstavili vse oddelke muzeja. Že smo prijavili mednarodni projekt na temo slikanja krajine. V sodelovanju s Puhartom bomo za mlade pripravili kolonijo slikanja v kanjonu Kokre. Tu je mednarodni projekt, ki se imenuje Open museum. Skupaj z zavodom pripravljamo muzealizacijo enega od gorenjskih arheoloških najdišč …«

Prava »najdišča« so tudi depoji Gorenjskega muzeja, ki jih po mestu in okolici ne manjka …

»Vse to, kako bo v prihodnje z našimi številnimi depoji, je stvar dogovora z občinskimi oblastmi. Trenutno smo še v fazi predstavljanja svoje dejavnosti od a do ž.«

Ko sem prihajal na intervju, sem videl, da se za Khislsteinom že nekaj razkopava in ureja … Kolikor vem, so prav ljudje, ki sedaj vodijo občino, bili zato, da se streha postavi na osrednjem vrtu gradu in ne na manjšem prostoru med gradom in tako imenovanim Zimskim dvorcem …

»Travnik in drevesa pred gradom ostanejo nedotaknjeni. Vse dogajanje bo v prihodnosti prestavljeno na nasprotno stran gradu. Trenutno je v izdelavi projektna naloga, moram pa reči, da bo to kar velik gradbeni zalogaj. Želja je, da bosta oder in predvsem tribuna postavljena za stalno, da bodo pod njima lahko sanitarije. Treba bo predstaviti steklarske peči, na tem vrtu je bila namreč nekoč steklarska delavnica.«

Pred poletjem smo brali anketo na temo muzejske sobe, ki naj bi jo posvetili avtorju prvih slik na steklu, Janezu Puharju …

»To je eden izmed projektov, ki poteka v sodelovanju z zunanjo sodelavko Natašo Robežnik. Prizadevamo si, da bi v prihodnosti vendarle prišli vsaj do sobe, ki bi jo lahko posvetili Janezu Puharju, in upam, da bo tudi občina imela interes za to. Gre namreč za enega najpomembnejših Kranjčanov, ki je znan tudi v svetovnem merilu. Konec koncev pa je v okviru našega muzeja tudi Kabinet slovenske fotografije, v katerem hranimo izbor najboljših del slovenskih fotografov.«