Naše male in velike pravice (3)

Zbiram pogum, da se za en dan prelevim v slepega človeka. Rada bi se srečala z vsemi ovirami, ki jih srečujejo na poti, in se kot videča oseba vprašala, kaj bi lahko storila, da bi bilo njihovo življenje »lažje«. Gre za to, da se zamislim, koliko pravic je spregledanih pri ljudeh, ki imajo posebne potrebe. Ne vem, kdaj bom dovolj odločna, da si že v postelji zavežem oči in se tako napotim v nov dan. Danes sem spet pomislila na to, ko sem srečala slepega fanta na cesti, kamor si še videči komaj upa stopiti. Zares občudujem slepe ljudi, ki se niso predali, ampak živijo svoje življenje naprej kot nekaj normalnega. Pred dnevi se je vrnila s potepanja po Avstraliji komaj 14-letna deklica, ki si je pač zaželela »videti« to deželo, čeprav ne vidi. V istem času se je nekaj njenih vrstnikov pošteno dolgočasilo, nekaj jih je poskusilo drogo, nekaj se jih je usmerilo v šport in podobne prostočasne dejavnosti. Dejstvo pa je, da imajo vsi enake pravice. Nekaterim ležijo na pragu, pa jih zjutraj iz ljube samovolje brcnejo stran, drugi se za te iste pravice borijo. Pravica do šolanje otrok s posebnimi potrebami še vedno pogosto izzveni: »kaj ti je treba tega bilo …«, ko si pa vendarle drugačen in bi lahko izbral lažji program ali pa sploh ne hodil v šolo … Slepi deček bi dal vse, da bi sedel med vrstniki v gimnaziji. Lahko bi, zmogel bi. Pa bo imel enake možnosti? Pravica do najboljšega zdravljenja in omogočanja optimalnih pogojev za življenje je tako smešna, sploh če jo postavimo ob bok vsem dobrodelnim akcijam, kjer se računa na usmiljenje ljudi, da bodo le primaknili kakšen krajcar za pripomoček, ki je nujno potreben. Ali pa za inkubator ali pediatrično kliniko. Ne maram pravic, ki so napisane na papirju in o katerih se piše enkrat jeseni, ko je teden otroka in privrejo na plan vse fotografije lačnih, bolnih in zanemarjenih otrok. Dan prej in dan kasneje pa življenje teče naprej, kot bi se balo ustaviti. S pravicami kar tako, zaradi lepšega.