Zlati časi brez spodnjih hlač!

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 10. avgust 2007 / 06:00

Za ženske, ki so "kafeturile", so menili, da razmetavajo z denarjem in časom.

Možje so se s svojimi »sposobnostmi« zelo radi hvalili drug pred drugim. Ko so nekoč stali pred gostilno in videli bika, ki so ga pripeljali h kravi, se je oglasil najbolj »sposoben« med njimi: »Jest sn pa tuk dobr, de bi bil za cila Stara vas!« S temi besedami je želel povedati, da bi v enem popoldnevu tudi on zadovoljil vse ženske v Stari vasi! Eno izmed zelo znanih rekel tistega časa je bilo tudi naslednje: »Na plesu nedolžnost umira, s plesa umre!«

No, tudi iz tabora nasprotnega spola so kdaj poslali kakšno strupeno puščico: »Ko bi moški rodil, pa da bi bil otrok velik le kot cigaret, bi to naredil samo enkrat v življenju …« Včasih je bilo v navadi, da so bili oklici trikrat. Tisti rek, da če hočeš, da te opravljajo, se moraš ženiti, je nekdaj močno veljal. Največ govoric o novopečenem paru se je razneslo pri pletvi. Čenče, kot na primer: »Nič ni prida, saj isto cunjo rabi za po tleh kot za brisat posodo,« so imele zmeraj mlade. Nekatere zaroke so se v tem času tudi razdrle. Posebno, če je kdo od bodočih zakoncev v tistem kratkem času spoznal bogatejšega …

Pripovedovali so mi tudi o svatih, ki so skupaj z ženinom in nevesto prišli pit h Katrniku. Stranišč, vsaj takih, kot jih poznamo danes, ni bilo, in nevesta se je šla olajšat za vogal. Svatje so jo videli in v en glas komentirali: »Poglejte jo, kako si je šla krancelj oscat!« Fantje so zmeraj znali s primernimi besedami nakazati, kaj želijo od svojih deklet. Martin bi lahko rekel tudi drugače, bolj naravnost, toda z izbranimi besedami se je slišalo precej bolj vabljivo: »Franče, če me imaš res kej rada, mi pa to tvoja lubezn tud skaž!« Najbolj izviren žirovski pregovor (ki bi lahko še dandanašnji marsikomu prišel prav!) se glasi: »Agn, ret pa kače nisa za igrače!«

Še beseda, dve o hrani

 Zelo me je presenetil podatek, da so bile mnoge ženske že pri sedemnajstih brez zob. Imele so sicer protezo, ki so si jo dale narediti v Idriji ali Škofji Loki. Možje so dlje časa imeli svoje zobe, nekateri celo vse do zadnjega. Pri vsaki hiši so bile dobrote, kot na primer sladkor, strogo pod ključem. Slišala sem, da je otroke večkrat zamikalo, da bi se prikradli do ključa in se napasli dobrot. Nekoč se je enemu res posrečilo. Na nesrečo se je omara prevrnila in razkrila njegov greh. Za kazen je moral tri dni klečati na polenu, nakar ga je oče še dodatno pretepel s pasom.

Zaklepali so tudi kruh, jabolka in suhe krhlje. Večina je marmelado prvič okusila med 2. svetovno vojno, ko so jo dobili na karte. »Naša mama ni imela druge razvade, kot sem ter tja skodelico pravega čaja. Joj, kako ga je skrivala pred očetom, ker se je bala, da bi jih zaradi tega slišala!« mi je zaupala Julka. Prave kave pred 2. svetovno vojno še niso uradno poznali. Vedelo pa se je, da so jo nekatere dobivale od svojih mož iz Amerike. Za take ženske, ki so »kafeturile«, so menili, da razmetavajo z denarjem in časom. Vsak dan se je kuhala tudi »turščna župa«. Vsesplošno je bilo znano, da je po 18 obrokih te jedi nastopila nedelja.

V Žireh so si večkrat privoščili tudi riž. Zanimivo je, da je veljal za »ta boljšo« jed, saj so ga na veliko tihotapili iz Italije. Dedci so imeli v Žireh navado, da so vsako nedeljo hodili h Katrniku na golaž ali juho, potem so še malo popili in podebatirali. Toda ob pustu je vsak malo boljši kmet peljal svojo ženo v gostilno k Županu, Bahaču, Katrniku. Enkrat na leto so se malo poveselili, popili kozarček ali dva in potem od spominov na ta dan še nekaj časa bolj sproščeno živeli … Pri obedu je bila navada, da je največ (in seveda tudi prvi) dobil na krožnik gospodar. Edino razkošje, ki je bilo namenjeno izključno ženskam, je bila kura, ki jo je porodnica dobila takoj po porodu. In še to le zato, da bi jo juha okrepila, da bi bila čim prej spet pripravljena za delo … Nekateri, iz malo boljših družin, so imeli meso dvakrat na mizi: ob četrtkih in nedeljah. Pred kosilom in po njem se je obvezno molilo. Zvečer tudi »rožen­venc«.