Nogomet je na prvem mestu

Janez Aljančič z Zg. Bele, Dejan Grabić in Darko Topić, oba z Mengša, so trije nogometaši iz Gorenjske v dresu Domžal.

Duplica pri Kamniku – Nogometaši Domžal bodo danes zvečer v Zagrebu proti Dinamu odigrali povratno tekmo drugega kroga kvalifikacij za ligo prvakov. Enega izmed pripravljalnih treningov so imeli v soboto dopoldan v Duplici pri Kamniku. Tam smo se pogovarjali s tremi igralci, ki živijo na Gorenjskem: 25-letnim branilcem Janezom Aljančičem, še ne 27-letnim veznim igralcem Dejanom Grabićem in 22-letnim branilcem Darkom Topićem.

Vaša dosedanja nogometna pot?

Aljančič: »Nogomet sem začel igrati pri sedmih letih v Naklem. Povabil me je trener Janez Zupančič, sicer družinski prijatelj. Iz Naklega sem šel v Triglav, potem pa v Olimpijo, kjer me je treniral Brane Oblak. Pot me je pretežno zaradi poškodbe vodila v NK Ljubljana, zatem v Triglav, od lani pa sem pri Domžalah. Imam en uradni nastop za slovensko člansko reprezentanco na prijateljski tekmi z Izraelom.«

Grabić: »Rojen sem bil v Novem mestu, kjer sem začel nogomet igrati s šestimi leti. Nato sem odšel v srednjo šolo, v športno gimnazijo v Ljubljano in igral na Ježici, po enem letu pa prestopil k Olimpiji, kjer sem bil osem let. Potem sem šel za eno leto v Bregenz v Avstrijo, nato nazaj v Slovenijo, v Belo Krajino. Sedaj sem drugo leto v Domžalah.«

Topić: »Začel sem v matičnem klubu v Mengšu, nadaljeval v Jaršah, potem sem se preselil v Domžale in najprej igral pri mladincih, nato pa v članski vrsti. V Domžalah sem sedaj četrto leto.«

Kaj vam pomeni nogomet: vse ali je prostora še za kaj drugega?

Aljančič: »Nogomet mi pomeni veliko, ne pa vse. Je moj najljubši hobi, stvar, ki jo rad opravljam. Imam pa v življenju tudi druge stvari, trenutno pa je nogomet res daleč v ospredju.«

Grabić: »Dosti prostora je tudi za druge stvari. Sem pa profesionalec in kolikor se da, se posvečam nogometu. V času, ki mi ostane, spremljam borzni trg, nepremičnine, malo kupujem, prodajam.« (Grabić je po izobrazbi diplomirani ekonomist, op. p.)

Topić: »Nogomet je trenutno nekaj glavnega v mojem življenju, ni pa vse.«

Najlepši in najslabši spomin iz dosedanje kariere?

Aljančič: »Kakšnih posebno slabih spominov niti ni. Najboljši pa mi je nastop za člansko reprezentanco in vsi drugi nastopi za mlado reprezentanco.«

Grabić: »Najslabši je lanski poraz proti Hapoelu, ko smo izpadli iz evropskega tekmovanja, najlepši pa domača tekma proti Liverpoolu, takrat v dresu Olimpije.«

Topić: »Najlepši trenutek je takrat, ko igraš, ko je lepo, si državni prvak, podprvak, igraš v evropskem tekmovanju. Najslabše so seveda poškodbe. Imel sem eno, vendar je ozdravljena.«

Če bi lahko izbirali, v katerem klubu bi najraje igrali, ter kakšne cilje imate v nogometu?

Aljančič: »Če bi lahko izbiral, bi verjetno izbral AC Milan, ker je tam igral moj vzornik Paolo Maldini. Glede ciljev pa si želim še kakšno leto, dve igrati v slovenski ligi, če bo le možnost, pa oditi v tujino, v kakšen kakovosten klub in tam tudi igrati, ne le sedeti na rezervni klopi.«

Grabić: »Od malih nog sem navijač splitskega Hajduka, rad pa bi igral v kakšnem močnejšem klubu v Zahodni Evropi. Če realno gledam, v največje verjetno ne bom mogel priti, lahko pa bi prišel v kakšen francoski, španski klub.«

Topić: »Vsak si želi napredovanja v najboljše klube. Moramo gledati realno, če pa bi lahko izbiral, bi najraje igral pri Realu v Madridu.«

Kdo je vaš vzornik?

Aljančič: »Moj vzornik je Paolo Maldini. Kot človek in kot igralec mi je najboljši.«

Grabić: »Vzornik mi je bil vedno moj oče Ivan, ki je bil dober nogometaš, drugače pa Argentinec Fernando Redondo. Zgledujem se predvsem po igralcih, ki igrajo na sredini igrišča.«

Topić: »Najbolj všeč kot igralec mi je Zinedine Zidane. Bil je preprost, znal je največ.«