Najhitreje pomaga sosed

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Zanimivosti / torek, 7. avgust 2007 / 06:00

V Tunjicah kljub časom, ko prostovoljno delo ni več nekaj samoumevnega, še vedno zelo dobro vedo, kaj pomeni nesebična pomoč in delo brez plačila. Že 110 let v kraju namreč deluje društvo skupne pomoči, ki je edino tovrstno v Sloveniji, združuje pa praktično vse hiše fare Tunjice.

Tunjice – Nobena zavarovalnica ni tako učinkovita kot hitra in pravšnja pomoč sosedov in sokrajanov. To so v Tunjicah spoznali že pred več kot sto leti in še danes večina krajanov meni tako. Le dve hiši od približno sedemdesetih letos nista vplačali simboličnega zneska v skupni sklad tega najstarejšega društva v Tunjicah in enega najstarejših v kamniški občini, ki člane zavezuje, da v nesreči po svojih najboljših močeh pomagajo pomoči potrebnim, hkrati pa jim zagotavlja, da bodo pomoči deležni tudi sami.

Kot pobudnika društva krajani omenjajo Janeza Vrhovnika, Zoklarjevega očeta, ki je bil znan tesar in krovec. »Poleg tega, da je svoje delo uspešno opravljal v domačih krajih, se je nekajkrat odpravil tudi na delo na tuje. Tako je na Tirolskem, kjer se je večkrat mudil, izvedel in v domači vasi pripovedoval, kako imajo tam urejeno vaščani, če koga prizadene naravna nesreča. Starejši vaščani so se v Tunjicah takrat dogovorili, da bodo nekaj podobnega uredili tudi v domačem kraju in ustanovili so društvo. Sprejeli so Pravila društva skupne pomoči o nesrečah pri poslopjih in goveji živini Tuniških faranov,« je začetke opisal Valentin Zabavnik, predsednik Krajevne skupnosti Tunjice, ki je prepričan, da je ta povezanost krajanov nalezljiva in največje bogastvo Tunjic ter razlog, da tudi danes v kraju ni večjih nesoglasij. Krajani so na svoje društvo zelo ponosni, zato so datum, ko so ustanovni člani sprejeli društvena pravila, to je bilo 19. julija 1897, določili za svoj krajevni praznik.

V knjižici z ustanovnimi pravili, ki so jo krajani ob stoletnici društva ponatisnili, lahko preberemo, da je bilo društvo ustanovljeno z namenom, »da si udje v nesrečah, ki nastanejo pri poslopjih katerega društvenika vsled požara, viharja, povodnji ter – kar se večkrat zgodi – vsled plaza, eden drugemu, to je, da po nesreči zadetemu vsi udje pomagajo, da si svoja poškodovana poslopja zopet popravi in zavolj nesreče ne zabrede v dolgove, in sicer, dokler društvena blagajna nima denarja, z dovažanjem stavbene tvarine, ročnim delom itd., kadar je pa v blagajni denar, pa z denarno pomočjo. Pri goveji živini pa ima ud pravico odškodnino zahtevati le v slučaju, če je od strele ubita.« Večine teh pravil se držijo še danes. Člani društva so od nekdaj lahko le farani fare Tunjice, a tisti, »kateri se udeleži kakega nečastnega in obstoječim postavam nasprotnega ravnanja, nasploh prelomi postave, sme, oziroma mora se iz društva izključiti; tudi pijanci, kateri so bili od odbora radi tega opominjani in vkljub opominom pijančevanje ne opustijo, smejo se iz društva izključiti.« Tako zelo strogi danes niso več, med smehom razloži predsednik društva Justin Klanšek in doda: »Čeprav članstvo ni obvezno in nikogar ne silimo, se se nam doslej pridružili praktično vsi, ki so se v Tunjice priselili. Včasih so za članarino pobirali večje zneske in je bilo društvo prava zavarovalnica, danes pa namen ni v finančni pomoči in vsak pomaga, kakor more – z denarjem, gradbenim materialom ali delom,« pravi Klanšek, ki se je kot tesar društvu pridružil že v mladih letih, vodi pa ga zadnjih šestnajst let, skupaj z osmimi odborniki, ki ob nesrečah skrbijo za dobro organiziranost na vseh koncih krajevne skupnosti.

Društvo je prvo večjo pomoč v vasi organiziralo leta 1904, ko je zagorelo na domačiji pri Davčarju, od takrat pa je Tunjice na različnih domačijah zajelo še sedemnajst večjih nesreč. Večinoma so požari uničili gospodarska poslopja, a tudi hiše. Leta 1929 je zagorelo ostrešje tunjiške cerkve, leta 1948 kovačnica pri zgornjem Žganu, leta 1959 so ognjeni zublji uničili kar dve gospodarski poslopji, sicer pa so, kot je razbrati iz društvene kronike, hujši požari doslej uničevali v povprečju na več kot deset let. Ena hujših nesreč je bil požar na gospodarskem poslopju pri Jeršinu pred šestimi leti, a prav to nesrečo krajani izpostavijo za zgled odličnega sodelovanja in učinkovitosti, saj je nova streha na poslopju stala že dan po nesreči.

Člani tega društva pa niso aktivni le ob nesrečah, temveč tudi ob nekoliko prijetnejših dogodkih. Pred leti so družno prekrili župnišče, teden dni pred krajevnim praznikom pa so v sodelovanju z drugimi društvi v Tunjicah izdelali lesen krajevni oder, ki bo zdaj služil za različne veselice in druge dogodke. »V Tunjicah je taka složnost še mogoča in vsa ta leta smo krajani trdno povezani med seboj. Osnovno načelo društvenih pravil je pomagati prizadetemu v nesreči. Ta medsebojna pomoč se je ukoreninila in povezuje ljudi tudi na drugih področjih življenja in dela na vasi. Nikomur se ne zdi težko žrtvovati toliko svojih ur za prostovoljno delo in nihče se ne vpraša, kaj bo za to dobil. To vzdušje se je preneslo tudi na mlade, zato se za društvo in medsebojno pomoč ne bojimo,« zatrjujejo Tunjičani, ki so ponosni tudi na letošnje občinsko priznanje, ki jim ga je Občina Kamnik spomladi podelila za 110 let uspešnega humanitarnega dela.