Življenje na planini Korošici

Zakonca Marija in Mirko Kavar že vrsto let preživljata poletja na planini Korošici. Imata 65 glav živine, 13 konj in dva vietnamska prašička.

Podljubelj - Planino Korošico, 1554 metrov visoko, štejejo za najslikovitejšo planino v Karavankah. Na njej je planšarija s hišno številko Podljubelj 291, katere oskrbnika sta že vrsto let zakonca Marija in Mirko Kavar, Cvirnova, prav tako iz Podljubelja, a precej nižje v dolini. Ob vikendih jima na planšariji pomagajo njuni trije otroci, dva sinova in hčerka.

»Tu sva od 15. junija do 15. septembra. Le občasno grem dol, malo pogledat hišo ter živčke shladit. Drugi pridejo živčke hladit sem gor, jaz jih grem pa dol v mesto,« na klopci ob kamnito-leseni planšariji, na kateri je v spodnjem delu še vidna letnica 1935, pripoveduje Marija, sicer Ločanka, izpod Lubnika. Na planšariji poletja preživlja že vse od leta 1993: »Najprej je bil z mano nekaj let sin, potem ga je zamenjal mož. Še sama ne vem, kako sem se odločila za to. Imam veselje do hribov, mož pa do živine. Bila je priložnost in danes jo je treba izkoristiti. Ni mi žal.«

Na planini imata 65 glav živine, 13 konj in dva vietnamska prašiščka, Marijina hišna ljubljenčka. Obisk planine je zato še toliko bolj zanimiv, oskrbnikoma pa dela nikoli ne zmanjka. »Vstaneva ob šestih zjutraj. Pomolzeva, dava krave na pašo (le molznice, druge so vedno zunaj, op. p.), potem so tu že prvi pohodniki. Jih je kar precej,« razloži Marija, ki poskrbi tudi za to, da kdor pride na planino, domov ne gre s praznim želodcem: »Postrežemo z žgančki, kislim mlekom, joto, klobasami. Trenutno imamo le pet molznic, mleka ni veliko, okrog 30 litrov na dan. Zaradi suše je paša upadla. Vse mleko damo kisat. Za vikende še tega marsikdaj zmanjka.« Kdor želi ostati še kakšen dan, lahko tudi prenoči, saj imajo nekaj sob. Na planšariji je tudi voda, elektriko pa od letos pridobivajo s sončno energijo.

Marijin mož Mirko je med najinim pogovorom šel pogledat živino, ki se pase na različnih koncih planine. »Že vseskozi ima rad živino. Je pa kar dosti dela. Vsak dan po planini prehodi toliko, kot bi šel s Korošice dol in gor, da pregleda, kje se živina pase in ali je vse v redu,« še zaključi Marija.