Sorodna duša

Besedilo: doc. dr. Mateja de Leonni Stanonik, dr. med.
sreda, 1. avgust 2007 / 06:00

Vsak izmed nas je verjetno že kdaj izkusil dejstvo, da so mu nekateri ljudje bližje kot drugi. Tudi meni se to z leti vedno pogosteje dogaja pri delu in osebno. S prof. dr. Rifatom Latifijem verjetno ne bi nikoli tako uspešno opravila zdravniške ter humanitarne ekspedicije v amazonski pragozd, če najini osebnosti ne bi bili zelo sorodni.

Z opredelitvijo duše se niti kot zdravnica, niti kot znanstvenica ne ukvarjam. Raziskujem pa, kako nastane človekova zavest, kako čustva doprinesejo k nastanku zavesti, kako nastanejo in kaj pravzaprav so čustva. Nastanek zavesti iz materije je opredeljen kot »trdi problem« v nevroznanosti. Čustvo lahko definiramo kot »hedonični ton« (stopnja prijetnosti oziroma neprijetnosti občutka ali čustvena valenca) pomnoženo z intenzivnostjo istega občutka (Čustvo = hedonični ton x intenzivnost). Iz takšne definicije lahko zaključimo, da čustvo nikoli ne more biti nevtralno. Gledano s stališča evolucije so nam čustva omogočila preživetje.

Svoje možgane lahko »nadzorujemo« do stopnje, ki jih pogojuje naša zavest. Način, kako so bile določene informacije kodirane v možganih in v katerem predelu možganov, določi, kako dober ali slab »dostop« imamo pozneje do takšnih informacij. Vse, kar ljudje zaznamo, se naučimo ali izkusimo v življenju, je shranjeno v možganih, vendar pa je hedonični ton oziroma afektivna valenca kot čustvena komponenta spomina tista, ki je pomembna pri kodiranju informacij. Do tistih informacij, ki so bile kodirane z močno pozitivno afektivno valenco, nam zavest omogoča relativno dober dostop. Informacije o zelo travmatičnih dogodkih (informacije, ki so bile kodirane z intenzivno negativno valenco) pa nam pogosto niso na razpolago v zavesti, mogoče se z njimi srečamo v sanjah ali pa pri psihoanalizi.

Freud je ta pojav poimenoval supresija travme v podzavest, kar pomeni, da smo sami namerno porinili določene travmatične izkušnje v ozadje naše zavesti. S tem bi se težko strinjala, saj so eksperimenti, ki jih je v največji meri opravil dr. Joe LeDoux, pokazali, da se močna negativna čustva kot npr. strah kodirajo in shranijo v subkortikalnem predelu možganov, ki se imenuje amigdala. Če informacije niso bile nikoli prisotne v možganski skorji, potem se jih enostavno ne moremo zavedati in posledično so nam zelo težko dostopne. Mislim, da je to dober primer, kako je evolucija čustvenih sistemov doprinesla k preživetju posameznika. Če bi se morali neprestano spominjati in podoživljati izkušnje, na primer posilstva, mislim, da ne bi dolgo preživeli. Sicer pa filozofi že dolgo trdijo, da kdor bi ljudi naučil selektivno pozabljati, bi verjetno rešil človeštvo. Zanimivo je, da so delno za to poskrbeli možgani sami.

Čustva predstavljajo najbolj pomemben nexus (povezavo) med osebnostjo sodobnega človeka in našimi predniki izpred milijarde let. Izhajam iz teze, da so čustva znamenja, hkrati pa tudi znanilci človekove sposobnosti za uspešno reprodukcijo. Eden od načinov, ki nam lahko pomagajo doumeti pomembnost sposobnosti čustvovanja in izražanja čustev, je, če si predstavljamo svet brez njih. Predstavljaje si, da ne bi zmogli ničesar občutiti: ne bolečine in ne radosti, ne ljubezni in ne sovraštva, ne strasti in ne želja. Večina od nas zavestno nikoli ne razmišlja, da obstaja povezava med našimi čustvi ter sposobnostjo preživetja ali sposobnostjo imeti potomce – rečeno drugače: vemo, ko smo jezni ali srečni - ne vemo pa, zakaj tako čutimo. Ponavadi se poslužujemo razlage o proksimalnih, indirektnih vzrokih: npr. rečemo si, da smo za nekoga nekaj storili, ker imamo tisto osebo pač radi ali pa, ker ji nekaj dolgujemo. V tem oziru smo vsi ljudje vedno “le na pol pri zavesti”.

Prisotnost direktnega razloga za naša čustva v zavesti ni nujno potrebna, da čustva občutimo in izrazimo do ljudi. Najbolj očiten vzrok, da se zaljubimo, ni, ker bi želeli poskrbeti za nadaljevanje svoje vrste, v začetnih stopnjah zaljubljenosti se s tako »racionalnimi« mislimi sploh ne ukvarjamo. Treba pa je priznati, da čustveni mehanizmi, ki povzročijo zaljubljenost, povečajo možnosti, da imamo naslednike. Zakaj mislite, da se orgazem tako nepopisno dobro občuti in zakaj postanejo naši možgani zasvojeni s takšnimi občutji?! Predvsem zato, ker je evolucija na takšen način zagotovila najbolj učinkovito obliko preživetja naše vrste.

Takšno “na pol” zavedanje o vzrokih, še posebej o vzrokih za negativna čustva, ima lahko za nas še kako kočljive posledice.

Ljudje smo verjetno edina bitja, ki se zavedajo, da jih nekoč čaka smrt. Ker se zavedamo svoje minljivosti, naša zavest vodi razumske odločitve. Če smo prisiljeni izbrati med dvema različnima pogledoma na svet, na eni strani med tistim, ki ga razlaga znanost, kjer je naša minljivost samoumevna, na drugi strani pa med tistim, ki ga razlaga religija z uporabo višjih sil, ki nudijo večno življenje, se skoraj vedno izkaže, da je alternativa večnega življenja ljudem veliko bolj pri srcu. Zakaj? Čustva so tista, ki omogočajo takšno naravnanost večine ljudi, ker imajo edina sposobnost nuditi prepričanje ali “iluzije” o večnosti. K temu doprinese tudi dejstvo, da znanost obravnava svoje teze kot “delovne hipoteze, ki še niso bile zavrnjene”, medtem ko so alternativne hipoteze vedno prikazane kot “resnice”. Torej ni presenetljivo, da so razlage težko razumljivih pojavov kot na primer nastanek človeške duše ali pa pomen življenja nasploh, napolnjene z našo domišljijo, željami, iluzijami, ki omogočijo razlage z uporabo višjih sil.