"Miting v spomin" na požig Kokre

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / torek, 31. julij 2007 / 06:00

V Gorenjskem glasu z dne 24. julija 2007 je bila v sicer korektnem prispevku novinarke Danice Zavrl Žlebir pod naslovom »Spomin na požig Kokre« tudi navedba, da »na slovesnosti ni bilo videti niti krajevnih niti občinskih veljakov«. Prav je, da odsotnost »veljakov« in tudi večine Kokrjanov pojasnimo z občutki in na način, kakor ga doživljamo domačini.

Požig vasi Kokre, streljanje talcev in pregnanstvo je bila strahotna tragedija za njene prebivalce in je pustila nepopravljive posledice do današnjih dni. Ta rana je povzročila veliko razdeljenost vaščanov in gospodarsko nazadovanje vasi, tako da je Kokra danes edino naselje v občini Preddvor z izrazito negativnim demografskim trendom.

Tako kot se ti dogodki po eni strani odmikajo, pa se po drugi nehote in vedno pogosteje v naši podzavesti porajajo še do pred nedavnim prepovedana vprašanja: »Ali je bilo to nasilje potrebno? Zakaj je ravno ta dolina, v kateri je bilo življenje že tako dovolj hudo in težko, morala plačati tako visok krvni davek? In kdo ter v čigavem interesu je takrat sprožil ta krvavi ples nad preprostimi in delovnimi kokrškimi ljudmi, ki jim je bilo preživetje na strmi in skopi kokrški zemlji glavna in edina vsakodnevna skrb?«

Naša generacija je po eni strani dovolj mlada, da ni neposredno doživela strahot vojne, in po drugi strani dovolj stara, da lahko z distanco kritično ocenjuje zgodovinske dogodke in oblikuje svoj, ideološko neobremenjen pogled na vojne in še posebej na povojne čase. Naš pogled na te dogodke so izoblikovala pripovedovanja sorodnikov in sokrajanov ter lastno kritično razmišljanje, opazovanje in doživljanje povojnega časa.

Danes ne moremo več prikrivati resnice, da je bil požig vasi načrtno partijsko planirano dejanje. Komunistična revolucija je za prevzem oblasti in njeno vzdrževanje potrebovala okupatorjeva grozodejstva. Uboj šoferja v nemškem tovornjaku, ki je peljal sadje v Železno Kaplo, ni bilo nikakršno junaško partizansko dejanje, ampak načrtovana provokacija, ki naj sproži nasilje nad nedožnim prebivalstvom. To se je tudi zgodilo in tragedijo ter trpljenje Kokrjanov je partija za vzdrževanje svoje diktature izrabljala vsa povojna leta. Žalostno in predvsem neetično pa je, da se še danes v nekaterih krogih ta zloraba nadaljuje za današnje politične cilje.

V spomin na požig vasi so se v Kokri v vseh povojnih letih vrstile številne in bučne komemoracije in proslave, načrtovane in režirane od zgoraj. V Kokro so nam skoraj vsako leto in še posebno ob večjih obletnicah pripeljali godbo, prapore in cele avtobuse posebej izbrane publike. Za mikrofonom so se zvrstila velika politična imena, prejšnje, »enopartijske« oblasti. Izgovorjene so bile velike besede v slavo talcem, Kokri in Kokrjanom, velike besede o neprecenljivem in nepozabnem prispevku Kokre za svobodo slovenskega naroda. Sestavni del proslav so bile bogate pogostitve, ki so jih obiskovalci, posebej še tisti od drugod, najbolj kritično ocenjevali. Vendar kaj več od bučnih proslav v vsem povojnem času Kokrjani nismo bili deležni. Za proslavami smo Kokrjani ostajali sami, svojci pobitih in izseljenci predvsem s svojo bolečino, lokalni organizatorji s strahom, kako bo izvedbo proslave ocenila oblast, v večini pa je vedno bolj dozorevalo spoznanje o strahotni zlorabi trpljenja ubogih ljudi za ozke, egoistične politične cilje. Čeprav se je v Kokri zgodila tragedija, ki jo po krutosti težko primerjamo s katerokoli tedanjega časa, pa vas ni bila deležna ustrezne pozornosti tedanje oblasti, ki je imela vse vzvode in možnosti da bi ustavila neugodna demografska gibanja. Kokrjani težko razumemo, da so prav kmetije, ki so bile požgane, še danes brez pitne vode, da so krajevne ceste, ki vodijo do njihovih domov, podobne gozdnim vlakam, da ni denarja za popravilo mostov, ki predstavljajo njihovo vez z življenjem.

Menim, da žrtev in trpljenja Kokrjanov nikoli ne smemo pozabiti. Menim pa tudi, da razkošne proslave s pogostitvami in pikniki niso ustrezen način oživljanja tragičnih dogodkov. Vsi pobiti so bili preprosti, verni ljudje. Sveta maša in skromna kulturna spominska slovesnost na njihovem grobu sta primerni obliki ohranjanja spomina na tragične dogodke in predvsem časten poklon njim samim in njihovemu spominu.

Kokrjani in domačini smo v nekaj zadnjih letih sami, v skromnosti in brez ideologije, želeli na tak način ohranjati spomin na naše talce ter manjšati razdvojenosti med ljudmi. Želeli bi si, da bi bil postanek ob grobu talcev priložnost za poglobljen razmislek o nesmiselnosti vojne, ideoloških delitvah in sovraštvu. Poskušajmo se učiti življenja drug ob drugem, čeprav imamo na stvari različne poglede. Različnost nas bogati. Premalo nas je Kokrjanov, premalo Slovencev, da bi smeli svojo dragoceno energijo trošiti za nesmiselne ideološke delitve, ki so nam v preteklosti prinesle toliko gorja. Ne ocenjujmo se samo po tem, ali smo levi ali desni, črni ali rdeči, naši ali vaši. Pravijo, da obstajata na svetu samo dve vrsti ljudi: slabi in dobri. Prizadevajmo si, da bomo dobri.

To je odgovor, zakaj se proslav v letošnjem stilu domačini ne udeležujemo. Kokrjane bučna proslava s piknikom žali in ponižuje, žali pa predvsem spomin na žrtve same, njihova smrt in trpljenje njihovih svojcev pa se še naprej zlorabljata. Take proslave, z množico in za javni denar od drugod pripeljanih ter ideološko zasvojenih somišljenikov nas vse preveč spominjajo na mitingaške čase z začetka propada zadnje Jugoslavije. Očitno se organizatorji letošnje proslave zgledujejo prav po teh dogodkih.

Hvala Kokrjanom, predvsem potomcem in sorodnikom žrtev, do so po vrnitvi iz pregnanstva ostali v dolini, da so kljub težkim povojnim časom obnovili požgane domove in domačije in hvala, da še danes v neenakih gospodarskih razmerah, v spoštovanju znoja svojih prednikov negujete skopo kokrško zemljo in s tem ohranjate slovensko značilno kulturno dediščino. Hvala vam, ker pokosite strme senožeti in ker odsekate grm, ki sili nanje, in hvala vam, ker naredite pozimi gaz do svojih domov. Tako kažete, da tu živi klen in trdoživ narod Slovencev, ki je sposoben živeti in preživeti. Ne dopustite, da bo dolina postala en sam gozd in rezervat za divjad, kakor hočejo nekateri. Takrat ne bo več važno, čigava je vaša zemlja: ali je lastnik država ali podjetnik iz mesta ali morda celo tujec. Vendar to ne bo več domovina, ki jo nosimo v srcih.

Stane Bergant,

predsednik Krajevnega odbora KS Kokra

in svetnik Občine Preddvor