Koristni nasveti za gobarje

Gobarjenje je rekreacija, ki se ji lahko upre le malokdo. Ker se približuje višek gobarske sezone, je prav, da se seznanimo z omejitvami glede gibanja v naravnem okolju, ki jih mora upoštevati vsak gobar.

1. Nabiranje gob v naravnem okolju je dovoljeno na vsem območju Republike Slovenije, razen:

- na osrednjih območjih narodnih in regijskih parkov,

- v naravnih in gozdnih rezervatih,

- na drugih območjih, ki so zavarovana s posebnimi predpisi ter so temu primerno označena ali ograjena.

2. Nabiranje zaščitenih vrst gob je prepovedano na celotnem območju Slovenije. Seznam zaščitenih vrst in rodov gob je sestavni del Uredbe o zaščiti samoniklih gliv (Ur. list RS 57/98), na njem pa je imenovanih več kot 65 posameznih vrst in trije celotni rodovi gob. Dovoljenje za nabiranje teh gob v raziskovalne namene izdaja minister, ki je pristojen za gozdarstvo.

3. Stari gozdovi, negnojeni travniki, šotna močvirja in druga redka rastišča so območja, na katerih moramo gobariti izredno previdno, da ne porušimo naravnega ravnotežja.

4. Med nabiranjem ne smemo uničevati podgobja in gob, ki jih ne poznamo. Tudi neužitne in strupene gobe so nujno potrebne za biološko raznovrstnost gozdov in travnikov.

5. Vožnja v naravnem okolju zunaj urejenih poti je prepovedana. Prepoved vožnje velja tudi na cestah in poteh, ki so zaprte z zapornicami ali so kako drugače označene, da so prepovedane za javni promet.

6. Ustavljanje in parkiranje vozil na motorni pogon in koles je dovoljeno le v pasu pet metrov zunaj vozišča, kadar pri tem ne kršimo predpisov o varnosti cestnega prometa in kadar se s tem strinja lastnik. Več informacij je mogoče najti v Uredbi o prepovedi vožnje v naravnem okolju (Ur. list RS 16/95 in 28/95).

7. Razgrajanje v naravi, uničevanje in onesnaževanje naravnega okolja ne sodita v gobarski bonton.

Pšenična poprhnjenka – Rozites caperatus

Goba je med gobarji bolj znana pod imeni ciganček, pšenična goba in šampijon. Posamične primerke najdemo že zgodaj poleti, jeseni pa se na rastiščih pojavlja množično, najraje v borovih gozdovih, najdemo pa jo tudi pod listavci. Čeprav je po obliki podobna kukmakom in mušnicam, ki imajo zastiralce na betu, se od njih močno razlikuje po pšenično rjavi barvi klobuka in beta. Rjavkasti lističi na spodnji strani klobuka so na ostrini nazobčani. Klobuk, ki zraste do premera deset centimetrov, je prekrit z belkastim poprhom, ki dobi včasih bledo vijoličasti nadih. Pozorni moramo biti pri nabiranju mladih primerkov gobe, saj se lahko zgodi, da namesto pšenične poprhnjenke v košaro položimo smrtno strupeno zeleno mušnico. In še nekaj je treba vedeti. Čeprav je goba okusna in vsestransko uporabna, jo nabirajmo v majhnih količinah, saj je bilo po černobilski nesreči ugotovljeno, da ji prijajo radioaktivne snovi, ki jih srka iz zemlje v prevelikih količinah.

Kozjenogi mesnatovec – Albatrellus pes-caprae

Od avgusta do oktobra bomo v iglastih gozdovih našli gobo neobičajne loputaste oblike. Včasih raste posamično, večkrat pa tudi v manjših skupinah. Rjav klobuk premera do 15 cm, je prekrit z luskami, luknjičasta trosovnica na spodnji strani klobuka pa je pri mladi gobi bela, kasneje pa začne rumeneti. Meso je čvrsto, milega vonja in okusa po lešnikih. Mlada goba je užitna, primerna za juhe in solate ter vlaganje v kis, le luskasto kožico moramo odstraniti s klobuka.