Ropret je v odlični kondiciji

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Šport / torek, 31. julij 2007 / 06:00

Bojan Ropret je kolesarstvo začel trenirati, da bi dobil boljše kolo. Na kolesu je potem ostal in dosegal vrhunske rezultate. Je edini, ki mu je na dirkah Po ulicah Kranja uspelo zmagati štirikrat.

Predstavljamo 50-letnega Bojana Ropreta iz Hotemaž. V kolesarstvo je s šestnajstimi leti prišel iz alpinizma. Že na prvih treningih je Franc Hvasti, takratni trener pri Savi, danes direktor kluba, ugotovil, da je v roke dobil pravi kolesarski biser. Tekmoval je na treh olimpijadah, med številnimi zmagami, ki jih je dosegel v času aktivne kariere, pa so tudi štiri na dirkah Po ulicah Kranja. Nadaljevanje kariere mu je preprečila poškodba kolena, nikoli pa se ni prenehal ukvarjati s športom. Danes je uspešen na amaterskih kolesarskih dirkah, piše pa tudi programe treninga tako cestnim kot gorskim kolesarjem.

Kako se spominjate kolesarskih začetkov?

»Trenirati sem začel pri šestnajstih. Že na prvih treningih mi je šlo dobro. Prej sem bil alpinist, tako da sem bil kondicijsko dobro pripravljen. Tudi kolo sem rad vozil. Sama moč mi ni predstavljala problema, hitro pa sem se naučil tudi tehnike.«

Kako to, da ste presedlali iz alpinizma v kolesarstvo?

»To je bil splet zame srečnih okoliščin. Pokojni alpinist Nejc Zaplotnik se je pod stene vozil s kolesom. Tudi jaz sem se rad vozil s kolesom, vendar sem takrat imel samo ponija. Iskali smo boljše kolo in mama je delala s Simonom Tulipanom, ki je dirkal za Savo, pa ji je rekel, naj pridem v klub, pa bom dobil kolo. Kolo sem potem res dobil in na kolesu tudi ostal.«

Kakšni pa so spomini na kariero?

»Vedno sem razmišljal, kako bi lahko bilo bolje. Nikoli nisem bil zadovoljen s tistim, kar sem imel, tako da verjetno, če bi me pustili še v druge sredine, v profesionalno elito, bi lahko naredil tudi še kaj več.«

Kaj imate v mislih, ko pravite pustili?

»V tistih časih v Jugoslaviji športnikov nekako niso puščali iz svojih sredin. V klubu, kjer si začel, si večinoma ostal do konca kariere.«

Bili ste na treh olimpijadah.

»Nastopiti na olimpijadi je fantastično in to želim vsakemu športniku. Je res krona vsega in za olimpijado se splača potruditi.«

Vaš največji uspeh?

»Sedmo mesto na olimpijskih igrah v Los Angelesu, šesto mesto v ekipni vožnji na svetovnem prvenstvu v Švici, na amaterskem Tour de France sem bil enkrat 13. v skupnem seštevku, eno etapo sem bil 3. Zmagal sem na sredozemskih igrah. Bilo je več takih rezultatov, tako da bi težko izpostavil le enega.«

Ste lahko živeli od kolesarstva?

»Od same kariere finančno nisem imel nič, še tista posojila, ki so mi jih takrat obljubili, sem dobil s precejšnjim zamikom. Pozitivnega pa sem iz kolesarstva, iz športa nasploh, potegnil ogromno. Niti v enem trenutku mi ni bilo žal, da sem bil in sem še športnik. Materialnih koristi, kot jih imajo sedaj, pa takrat ni bilo. Še za preživetje ni bilo. Imel sem srečo, da so me doma lahko živeli.«

Koliko ste bili stari, ko ste zaključili z aktivno kariero?

»Moja zadnja sezona, ki sem jo vozil v celoti, je bila leta 1985. V naslednji sezoni sem pozimi, do februarja, vozil le ciklokrose. Uradno slovo je bilo leta 1986 na dirki Po ulicah Kranja, ko sem odpeljal častni krog. Takrat sem bil star 29 let. Dirko si je ogledalo več tisoč ljudi. Bil je to odmeven dogodek, ki se ga z veseljem spominjam. Videlo se je, da so me ljudje imeli za svojega in to mi je še vedno v ponos. Sicer bi še nadaljeval s kariero, a mi je to preprečila poškodba kolena. Niso me poslali na artroskopijo v Švico. Pri nas je namreč še niso izvajali. Znani smučar Pirmin Zurbriggen je takrat imel podobno poškodbo kot jaz. So ga operirali in je že čez dva tedna normalno tekmoval, jaz pa sem zato moral končati kariero.«

Vam je bilo žal?

»Ostal je grenak priokus. Se pa nikoli nisem prenehal ukvarjati s športom. Po končani karieri sem v obdobju desetih let preiskusil skoraj vse športe. Imel sem to možnost, da sem si to lahko privoščil.«

Kolesarstvo kljub vsemu ostaja vaš najljubši šport?

»Na kolesu se dobro počutim. Uživam, ko se vozim, in nisem obremenjen z rezultati. Kljub temu pa rad tekmujem. Pri nas vozim Slovenski pokal, na dirke hodim tudi v Italijo. Tekmujem za Bam.Bi, v Italiji za klub iz Padove. Vsako leto v veteranski kategoriji zmagam dvajset do trideset dirk. Pred kratkim sem nastopil na evropskem prvenstvu za amaterje in zmagal v vožnji na čas.«

Koliko kilometrov v povprečju prevozite na sezono?

»Od petnajst do dvajset tisoč, od tega jih polovico naredim na cesti, polovico pa z gorskim kolesom.«