"Okrešelj" še vedno težko leži na duši

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Jezersko / sobota, 28. julij 2007 / 06:00

Tako je v uvodu h knjigi Tragedija v Turski gori, ki govori o tragični nesreči gorskih reševalcev med vajo na Okrešlju 10. junija 1997, zapisal avtor Iztok Tomazin, zdravnik in tudi sam gorski reševalec. V tragediji sta ugasnili tudi življenji Jezerjanov Luke Karničarja in Rada Markiča.

Jezersko - Knjiga je izšla ob desetletnici najhujše nesreče v zgodovini Gorske reševalne službe Slovenije, ko je tragično umrlo pet gorskih reševalcev, med njimi tudi Luka Karničar in Rado Markič z Jezerskega. Pri nastanku knjige je sodelovalo štirideset sodelavcev, med njimi tudi Drejc Karničar, mlajši brat pokojnega Luke, prav tako alpinist in gorski reševalec. O knjigi, ki jo je s prijatelji vzel na nedavno jezersko odpravo v Pamir in je bila tam pogosto tema njihovih pogovorov, je dejal:

»Avtor skozi različne pripovedi vseh, ki so bili navzoči ob nesreči, skuša interpretirati tragični dogodek, ki tudi po desetih letih ni povsem pojasnjen. Po nesreči je bilo veliko spraševanja, kaj je bilo tedaj narobe, kaj bi se dalo drugače narediti, da do tragičnega dogodka ne bi prišlo, bilo je velikokrat postavljeno vprašanje odgovornosti. Naposled je med gorskimi reševalci prevladala misel o nesrečnem spletu okoliščin, zaradi katerih je prišlo do dogodka, čigar posledic se na žalost ne da spremeniti. V gorski reševalni službi je po nesreči dozorelo spoznanje, da se mora pri helikopterskem reševanju marsikaj spremeniti. Marsikaj se je že, nekatere spremembe pa bodo še potrebne, morda bi morale iti v smeri vsaj delnega profesionalizma.«

Ko se je zgodila nesreča, je bil tudi Drejc že aktiven alpinist in član gorske reševalne službe na Jezerskem. »Za vse nas je bila nesreča velik šok. Najprej nismo bili niti pripravljeni verjeti, da se je lahko nekaj takega zgodilo ljudem, ki so se urili z namenom, da bi v primeru gorskih nesreč pomagali drugim. Dobro leto smo potrebovali, da smo si opomogli, vsak zase pa smo tedaj sprejeli odločitev, da nadaljujemo z našim poslanstvom, pomagati ljudem, ki se ponesrečijo v naših gorah, da torej nadaljujemo tudi Lukovo in Radovo delo,« pove Drejc, ki je bil takrat še posebej prizadet, saj je izgubil brata, sopotnika na alpinističnih poteh, tekmeca v turnem smučanju, vzornika …

»Knjiga Iztoka Tomazina, zdravnika, alpinista in gorskega reševalca, je nekakšen spomenik umrlim in je hkrati katarza, očiščenje, saj iskreno govori o odnosih in razmerah med gorskimi reševalci. Hkrati pa je tudi dober dokumentarni zapis, v katerem je predstavljeno delovanje gorske reševalne službe. Da je knjiga ob podpori Gorske reševalne zveze Slovenije izšla ravno ob desetletnici tragičnih dogodkov na Okrešlju, ni naključje. Pravzaprav se mi zdi ravno pravi čas, dovolj oddaljen za realen pogled na takratne dogodke,« dodaja Drejc Karničar.

Na Jezerskem se svojih dveh umrlih fantov spomnijo vsako leto s tekmovanjem v turnem smučanju, ki sta ga gojila tudi Luka (bil je celo njegov pobudnik) in Rado. Udeležujejo se tudi spominske slovesnosti na Okrešlju. Letos je bila 9. junija, na prizorišče dogodkov pa so Jezerjani krenili z Ravenske Kočne čez Vadine na Okrešelj. Ob desetletnici je bil tam izjemno velik obisk. Na Jezerskem pa so v okviru junijskih praznovanj pripravili tudi tri v spomin na Luko in Rada. Prvi je bil spominski večer, kjer so se v sliki in besedi spomnili obeh rojakov. Pobrskali so po njunih odpravarskih arhivih in iz njih izbrali najbolj zanimiva besedila in fotografije iz njunega življenja, tesno povezanega z domačimi in tujimi gorami. Na Jezerskem pa sta bila v njun spomin tudi kolesarjenje in tekaško tekmovanje.

Rado in Luka sta bila odlična poznavalca gora, alpinista in reševalca. Njuni življenji sta ugasnili ravno tedaj, ko sta trenirala z namenom, da bi lahko pomagala drugim, ki se ponesrečijo v gorah. Tragična nesreča, največja v slovenskem alpinizmu, pa ni odvrnila ostalih, da ne bi še naprej hodili v gore, se spopadali z nevarnimi stenami in tvegali …

»Hribi, alpinizem, vključenost v gorsko reševanje … to je način življenja. To ni zgolj konjiček, ki ga počneš za svoj užitek, stvari so nam globlje zlezle pod kožo,« pravi Drejc Karničar. »Ko prineseš mrtvega iz hribov, te to šokira, postavi nazaj, po nesreči, ki nam je vzela naše najdražje, pa je bilo to še izraziteje. Vendar nismo »scagali« in nehali hoditi v gore. Tudi otroci umrlih in njuni vdovi se temu niso odrekli, Metoda in Ksenija sta še sedaj aktivni v našem upravnem odboru. Nova doživetja v gorah pa nam vsem skupaj spet prikličejo spomine na dogodke, ki smo jih doživeli skupaj z Lukom in Radom.«