"Jebem ti rat i ko ga izmisli!"

Na morje res ne hodimo zato, da bi tam proučevali utrdbe. A če te pot zanese na otok, ki je bil v zadnjih dveh stoletjih sam po sebi in po človeški rabi utrdba - in tak je otok Vis - ga je dobro spoznati tudi s te strani ...

Najprej zapišem, da nisem bil nikoli kak poseben ljubitelj vojaških reči. Odpora do njih pa tudi nisem imel. Sodeloval sem v otroških vojnih igrah in v letih 1979-80 z vso resnostjo odslužil vojaški rok v JLA. Del tistih otroških iger je potekal tudi v bunkerjih Rupnikove linije, ki so sicer povsem pozabljeni samevali pod obronki Žirovskega vrha in jim domačini vse do zadnjih let minulega stoletja nismo namenjali nobene posebne pozornosti. Potem pa je naneslo, da sem jeseni 1999 po naročilu Občine Žiri urejal komplet turističnega gradiva. Del tega projekta je bila tudi izdelava turističnega zemljevida. Naredil ga je arhitekt Aleksander J. Potočnik, ki smo ga kmalu spoznali tudi kot zanesenega utrdboslovca. Ko mu je kolega Benjamin Kavčič razkazal obe največji utrdbi Rupnikove linije, ki se nahajata ravno na slemenih Žirovskega vrha (Goli vrh in Hrastov grič), je ves očaran zaklical: »A se vi sploh zavedate, kaj imate tam gori!«

Ne, nismo se zavedali, a v naslednjih letih smo spoznali, da so tudi te pozabljene in spričo svoje klavrne vojne usode zaničevane utrdbe del naše kulturne dediščine in da bi jih kot take lahko tudi »tržili« kot del turistične ponudbe. Svojevrsten vrhunec so ta prizadevanja dosegla v projektu Pozdravljeni, ljubitelji utrdb!, ki ga je podprla tudi EU in v okviru katerega smo obnovili žirovski muzej in 29. junija letos v njem odprli zbirko z enakim naslovom. Da je ta reč uspela, je predvsem zasluga nekaterih dam, med katerimi je tudi tista, ki predstavlja mojo boljšo polovico. In tako ni čudno, da sva imela prejšnji mesec s temi rečmi kar veliko dela in bila na koncu prav potrebna krajšega dopusta. Zanj pa smo se odločili že v zimskem času in se potem vso pomlad ogrevali za počitnice na vročem Visu.

Tja dol smo odpotovali na prvo julijsko nedeljo v ranem jutru. Od doma smo se odpeljali ob pol štirih zjutraj, ob devetih smo bili že v vrsti za trajekt, ki ob pol dvanajstih odpelje iz splitske luke. Odkar so Hrvati zgradili avtocesto od Zagreba do Splita, je vožnja v Dalmacijo »šala mala«. Težavna postane edino v primeru, če je prometa toliko, da ga nedokončana predora Sveti Rok in Mala Kapela ne moreta vsega hkrati prepustiti. To se nam je zgodilo lani, ko smo se na isti relaciji odločili za vrnitev v soboto popoldne. Pod tem vtisom smo šli letos na pot za vsak primer raje malo prej, a gneče ni bilo in preostali čas smo morali nato ubiti ob pivu na nadmorski višini komaj enega dobrega metra. Zmogli smo seveda tudi ta napor.

Potem pa kake dva dni nobenega več. Meni se je samo spalo. Napetost od minulih naporov, takih in drugačnih, je nenadoma popustila in vse je padlo dol, z očesnimi zavesami vred. V vodo in spat, jest in spat, kaj malega prebrat in že spet spat … Še po spanju sem se počutil kot Črnogorec, ki je od naporov vstajanja že spet ves utrujen in bi še malo zaspal. V torek dopoldne mi je bilo pa tega zadosti. V nahrbtniku sem poiskal naslov, ki mi ga je dal za popotnico žirovski znanec Stanislav Mlakar. Kot poklicni šofer je svoj čas prevozil veliko sveta, nazadnje se je zaljubil v Komižo. In se namenil, da bo s čari tega kraja nesebično očaral tudi svoje rojake. Okrog letošnjih prvomajskih praznikov, ko je bila naša počitniška druščina v Pragi, jih je tja dol popeljal kar dva avtobusa! Meni pa je dal telefonsko številko domačina, ki naj ga pokličem, ga v njegovem imenu pozdravim, potem bo pa že on poskrbel za vse drugo.

In tako nekako je tudi bilo. Darko Zanki je njegovo ime, je poklicni ribič, z ženo Branko pa imata tudi malo turistično agencijo Nika, imenovano po njuni hčerki. On je kar naprej na morju, ona pa v mali pisarni agencije, na odlični lokaciji zraven občine, pošte in tržnice. On pase turiste, ona administrira. Poleti je njegova glavna tura z barko na Biševo, najprej v lučico Mezuporat in od tod z malimi čolni na ogled slovite Modre špilje, potem pa na kopanje v uvalo Porat na drugi strani otoka in vrnitev proti večeru. To turo smo naredili v sredo, brez morske špilje, v katero tistega dne zaradi neugodnega vetra niso vozili. O možnosti, da bi nas popeljal tudi v utrdbe, ki jih je na otoku zgradila JLA, v kateri sva svoj čas služila oba, sem ga seveda pobaral jaz, čeprav sem na Vis prišel tudi zato, da bi na utrdbe vsaj za nekaj časa pozabil. Nekoliko sem ga presenetil, a odgovor je bil da. A le, če bo vreme tako, da ne bo mogoče na morje. To ima za pravega pomorščaka absolutno prednost, kopno lahko počaka. Utrdbe vojske, ki so se je komaj znebili, pa sploh.

Ker je bil naslednjega dne, v četrtek, veter še manj ugoden, so prišle utrdbe kar brž na vrsto. S starim in neuničljivim rdečim mercedesom letnika 1980, ki mu je lastnik privzdignil podvozje, da bi se lahko vozil tudi po zapuščenih otoških cestah, smo se odpeljali iz Komiže na bližnji polotok Stupišće. Ta jugozahodni konec Visa se konča z istoimenskim rtom, na njem je svetilnik, ki skupaj s svojim sosedom na Rtu Kobila na bližnjem Biševu označuje širino Biševskega kanala oziroma najkrajšo razdaljo med obema otokoma, ki znaša komaj dobre štiri kilometre. Cesta na Stupišće se južno od Komiže odcepi od ceste, ki vodi v notranjost otoka. Naredila jo je vojska in odkar jo ta ne vzdržuje več, je vsa sprana, iz cestišča ponekod štrlijo cele skale. Tudi sicer je začetek te ceste sila neugleden. Tik pod njim je namreč le za silo urejeno komiško smetišče, s katerega veter raznaša odpadke in smrad. Tudi tu poznajo smetiščni sindrom: mesti Vis in Komiža se ne moreta dogovoriti, kje bi bila skupna otoška deponija in do takrat bo pač tako, kot je.

Sicer pa nas niso zanimale smeti. Kmalu smo se pripeljali do vhoda v velike podzemne hodnike, v katerih so imeli spravljene in za dejstvo pripravljene rakete zemlja-zrak in zemlja-morje. Pred uporabo so jih pripeljali na zunanjo rampo in od tod izstrelili. Ti raketni silosi so vkopani v greben, pod njim pa se cesta spusti skoraj do morja oziroma do vrha pečin, ki se prepadno dvigajo iz vode. Vrh njih so v živo skalo izvrtani in z armiranim betonom obdelani balkoni, iz katerih štrlijo cevi daljnometnih topov, katerih granate naj bi zadevale sovražna plovila kakih dvajset kilometrov daleč od obale. Topove je vojska ob umiku 30. maja 1992 onesposobila, odnesli so zaklepe in jim – da jih bratje Hrvati ja ne bi več uporabljali – razstrelili še cevi. Mimogrede: Vse do odhoda JLA je bilo mogoče tako v viški kakor v komiški luki prebrati napis z velikimi rdečimi črkami, ki je bil tam še iz časov NOB: ŽIVJELO ORUŽANO BRATSTVO I JEDINSTVO SRBA I HRVATA! Zdaj ga seveda ni več.

Topovski balkoni nad morjem ter opazovalnice in komandna mesta nad njimi so z železobetonskimi hodniki povezani v cel podzemni sistem, ki vsebuje vse, kar bi bilo potrebno v vojnih pogojih: skladišča streliva in hrane, spalnice »za ljudstvo«, jedilnice, kuhinjo, ambulanto, celo vojaški klub … V mirnem času je bila vojska nastanjena v bližnji vojašnici nad uvalo Gnjilna. Stavbe še stojijo, tudi strehe so še, a znotraj je vse opustošeno. Vendar, resnici na ljubo, ne od JLA. Vojska je odpeljala le premični inventar, vse ostalo (inštalacije, parket …) je pustila nedotaknjeno. Stavbe so opustošili hrvaški begunci, ki so jih v vojnem času sem pripeljali s kopnega …

Po stenah so vsepovsod napisi, največkrat imena vojakov in krajev, od koder so bili. Zanki trdi, da so zadnja leta sem pošiljali samo še Srbe, Črnogorce in redke Bošnjake, Hrvati in Slovenci za Vis niso bili več dovolj zanesljivi. Spet druga verzija trdi, da so bili na Vis skoraj vsi poslani »po kazni«. Ko sem bil pred tremi leti prvič tu (in za utrdbe ni bilo časa), nam je domačin pripovedoval o tem, kako sta se zadnji komandant vojske na Visu (cela posadka naj bi štela 3500 mož!) in viški župan sporazumela, kako bo vojska odšla. Če ne bo nihče streljal nanjo, tudi vojska ne bo udarila nazaj. In tako se je, k sreči in po pameti redkih treznih glav, tudi zgodilo.

Kako so živeli vojaki v teh utrdbah, si lahko predstavlja vsak po svoje, posebno če je bil sam v tej vojski. Nadvse zanimivo branje pa najdemo, če v spletni brskalnik vtipkamo besedi »vis jna«. Med drugim se nam ponudi stran www.leksikon-yu-mitologije.net. Na njej je tudi spletna klepetalnica in v njej cela vrsta avtentičnih in zgovornih utrinkov. Naj jih nekaj navedem, kar brez prevodov in slovničnih popravkov, take kot so, vnesel sem le »češežeje in mehke ćeje«. »Služio sam vojsku na Visu daleke 1986. Komunistička vojska je bila sranje, ali drugarstvo je bilo nezaboravno. Bog zna gde su sada Edi, Veselko, Muzafer, Andrej i kapetan Logarušić. Neka Vas andjeli čuvaju drugari moji. Srdjan.« Navedeno vprašanje je našlo svoj spletni odgovor: »Kapetan Vladimir Logarušić, Sremac (mislim da Hrvat, ako je to uopšte važno) iz Šida bio je divan čovek i oficir. Uvek ću ga se sečati i za njega sveću u crkvi upaliti. Žao mi je njegove dečice i žene. Jebem ti rat i ko ga izmisli. Bog da mu dušu plemenitu prosti.« In potem se na vse to oglasi še hčerka dobrega kapetana, Andreja Logarušić: »Davno je to bilo, ja sam sada velika, ali fali moj tata meni pa hvala na lijepim riječima.« Sklepno ugotovitev bi lahko bila tale, ki jo je vpisal neki Gale: »Vis lepo ostrvo nadasve. Malo zeznuto preko zime kad brije bura i kada je sve sivo ali kad dodje leto situacija je sasvim drugačija. Elem vidim da neki ovde spominju 'zločinačku' JNA? To nema veze sa mozgom.«

Te besede sem prebiral doma, takoj po vrnitvi, še ves pod vtisom objektov, ki sem jih videl. A vse te gmote betona in starega železa same po sebi ne zmorejo velikih zgodb. Te lahko povejo le ljudje, ki so v njih in z njimi živeli. In zdi se mi, da je v zgoraj navedenih izjavah povzeta vsa beda vojne in hkrati veličina medčloveških odnosov, ki se stkejo tudi v vojnih razmerah. Tisto, česar ni bilo v bunkerjih, sem našel na spletu. Domačini o teh rečeh sami od sebe ne pripovedujejo, odgovorijo, če jih vprašaš, a redkobesedno. Z »zločinsko« vojsko so živeli v tesnem sožitju pol stoletja, od davnega leta 1943 in vse do 1992. Mnoge domačinke so se poročile z oficirji. Vsa ekonomija otoka je bila navezana na vojsko, po njenem odhodu se je sesula. Zdaj jo skušajo nadomestiti z razvojem turizma, a to ne gre tako hitro, kot bi radi. Prve tuje turiste je vojska pripustila na otoke šele leta 1988.

Vojska je zapustila stotine bunkerjev, topov, raketnih lansirnih ramp, mitraljeških gnezd, na kilometre bodeče žice, podzemnih tunelov, skladišč in raznih drugih podzemnih objektov. Mi smo si tistega dne ogledali še v živo skalo vklesano vojno bolnico, opremljeno za delovanje v pogojih atomske vojne. Nahaja se pod Crvenim stijenama, levo od ceste Komiža-Vis, pod prelazom pri cerkvici Sv. Mihovila, kjer se cesta spusti z zahodne na vzhodno stran otoka. Par dni pozneje smo obiskali še nekaj objektov na severni strani otoka. Če se pelješ iz mesta Vis mimo hotela Issa in naprej proti severu, prideš že po kratki vožnji do mogočne utrdbe Sv. Juraj, ki so jo v začetku 19. stol. zgradili Angleži in je služila njihovi morski blokadi Napoleona. To je imenitna stavba, v kateri bi bil lahko muzej, galerija in še kaj. A problem je verjetno v denarju. Če že pred to utrdbo zaviješ levo, pa prideš v bližnjo uvalo Parja, v kateri je odlično ohranjeno podzemno zaklonišče za vojne ladje …

Pa da ne boste mislili, da smo se šli na Visu samo utrdboslovje. Ne, počeli smo tudi vse tisto, kar je tu v tem času običajno in turistu primerno. Stanovali smo v hotelu Biševo v Komiži, obilno jedli, se veliko kopali, dopoldne posedali na rivi, prisluhnili domačinom in njihovim izvirnim pogovorom, ob večerih posedeli ob kozarcu in celo – planinarili. Vzpeli smo se na sam vrh Sv. Duha, od 0 na 563 metrov. Bližnji Hum, ki je 24 metrov višji, pa je za turiste še vedno zaprt, na njem ima hrvaška vojska radarsko opazovalnico. Zdi se, da je to vse, kar je tu ostalo od vojske. Podzemne utrdbe bi bile pri današnjem načinu vojskovanja bolj past kot rešitev. Kar pa ne pomeni, da niso zanimive za oglede. So. So tisto »več«, kar nudi turistu Vis v primerjavi z drugimi, bolj komercialnimi, a manj pristnimi otoki. Obisk Visa in sosednjih otokov toplo priporočam, z utrdbami ali brez.