Kam z odpadki

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / torek, 24. julij 2007 / 06:00

Nima smisla naštevati, kje vse se krajani upirajo in protestirajo proti odlaganju odpadkov, kar je samo po sebi umevno, saj s tem že kraj sam izgubi na vrednosti, če bi še odšteli smrad prometa do odlagališča in že sam pogled na goro skupaj zmešanih različnih odpadkov je odvraten.

Vendar je treba omeniti, da imajo tudi ti krajani (prizadeti od skupnega odlagališča) odpadke, a kam z njimi, vsak se jih brani in vsak jih ima. Zanimivo pa je, da bolj ko je človek moderen in napreden, višji ko ima standard, več ima odpadkov. Kje je rešitev? Ne v iskanju novih lokacij, pač pa v zmanjšanju količine odpadkov, za kar ima dolžnosti in pravico ministrstvo za okolje in prostor. Pa ne mislim, naj ministrstvo izdaja odločbe šolam, občinam... , naj čistijo okolje in pobirajo odpadke, brlozganje šolarjev po vaških potokih in vodah je ničevo delo in nima smisla.

Rešitev je v tem, da se na minimum spravi proizvodnja, ki povzroča, da se tako brezumno dela.

Prav tako bi ne imelo smisla, da bi se trudil in našteval vse izdelke in embalažo, ki je sedaj na trgu. Vendar bom nekaj primerov le naštel.

Npr. Pločevink za pivo sploh ne bi smeli izdelovati, da potem ležijo vsepovsod. Pivovarne ne bi smele na ta način tržiti te pijače. V prodaji na drobno naj bo le pivo v steklenicah. Kavcija za prazno steklenico naj bi predstavljala polovico cene polne steklenice, na ta način bi imeli pivopivci interes oddati prazne steklenice nazaj prodajalcu.

Spominjam se, da sem videl med vojno v Celovcu, da so ljudje steklenice od piva, če so jih našli ležati ob cesti, pobrali in odnesli v trgovino, za kar so dobili denar za kavcijo. Tako so še brisali sled, koliko pivopivcev je v njihovem kraju.

Druga stvar so plastenke za olje, kis ... , zakaj v plastenke, zakaj v trgovine ne pripeljejo olja v sodu in vsakemu kupcu ne natočijo v prineseno posodo, direktno iz soda, ko je sod prazen, naj ga pošljejo nazaj v oljarno. Pri tem bi dosegli dvoje: plastenk za olje bi ne bilo več na odpadu, ker praktično res niso za nobeno uporabo več in še kakovost olja bi bila neprimerno boljša, kot da se te plastenke grejejo vsaka posebej na policah trgovin.

Ravno odstotka artiklov, ki se prodajajo v vseh mogočih trgovinah, ne bi mogel oceniti, vem pa, saj mi že sam pogled pove, da je velika večina stvari zavitih v polivinil, celofan, plastiko, kar sploh ne bi bilo potrebno, ali pa bi se brez škode zamenjalo z leseno in papirnato embalažo. Že pogled na hleb kruha v plastiki, ki ga pripeljejo v trgovino, mi je odbijajoč, predstavljam si, da je kruh s to embalažo onečaščen. Med ceno pšenice in ceno kruha v trgovini je tolikšna razlika, da bi pekarne lahko nabavile posebej za kruh pletene lesene košare. Vsak posameznik je odgovoren, kako bomo našim zanamcem pustili zasvinjano okolje, a vendar največjo težo odgovornosti nosijo tisti, ki bi morali z zakonom in predpisi preprečiti tako neodgovorno početje.

Andrej Demšar,

Železniki