Živim po načelu: živi in pusti živeti

Popoln neznanec v politiki Jože Andrejaš, sicer gostilničar pri Lectarju v Radovljici, je pred časom objavil, da se bo jeseni potegoval za mesto predsednika države. Pri tem ga ne podpira nobena stranka, za kandidaturo bo zbral zgolj podpise volivcev.

Kaj ste počeli do sedaj, preden smo vas spoznali kot kandidata za predsednika države?

»Prihajam iz Hrastja pri Cerkljah ob Krki, kjer sem preživel otroštvo in najstniška leta, nato sem šel na šolanje v Ljubljano, kjer sem končal papirniško šolo. Vmes me je vleklo, da bi postal socialni delavec. Ves čas sem se ukvarjal tudi z glasbo, ki je moja velika ljubezen. Kmalu sem dobil tudi družino in na razpotju med glasbo in družino sem se odločil za slednjo. Z ženo imava dvakrat dvojčke, 13-letna Miha in Mojco ter 24-letni Nino in Karin, Nina ima že dva otroka in pričakuje tretjega, Karin pa je rodila fantka pred poldrugim mesecem.«

Kdaj ste postali gostilničar pri Lectarju v Radovljici?

»Leta 1990 sva se z ženo preselila v Radovljico, vzela Lectarja v najem, pozneje smo postali tudi lastniki gostilne in lani vanjo spet pripeljali lectarijo. Leta 1766 je Jakob Krivic odprl lectarsko delavnico v tej hiši, pozneje pa je zamrla. V gostilni je tudi muzej. Z ženo imava cilj, da Lectarja revitalizirava tako, da bo tukaj v prihodnje spet tisto, kar je že nekoč bilo, med drugim tudi sobe.«

Kot predsedniški kandidat ste se pojavili najprej v satirični oddaji Hribar, kjer ste premagali vse ostale kandidate. Najbrž pa vidite med tekmovanjem v takšni oddaji in v tekmovanju na volitvah kakšno razliko? Ali greste na predsedniško tekmo zaradi same tekme ali z resnim namenom?

»Imam resen namen. Satirična oddaja Hri-bar pa je bila sredstvo, da sem prišel do začetka uresničevanja tega resnega namena. Seveda ostaja razlika: tam je šlo za tekmovanje med kandidati, ki (z menoj vred) niso politično profilirani. To ni bila resna volilna tekma, pa vendarle le šlo za idejo, da se tam najde predsedniški kandidat. Vse skupaj se je lepo ujelo in na podlagi mojih želja iz mladosti, ko sem hotel kot glasbenik spreminjati svet, se je sedaj pokazala možnost, da v življenju sprejmem nove izzive. Tudi sicer sem zadnja leta čutil, da prihaja čas, ko bom moral v javnosti zagovarjati svoje poglede in stališča. Nisem si mislil, da bo to prav na predsedniških volitvah. Odločitev o teh pa je dozorela ravno ob tej oddaji. Zavedam se, v kaj se spuščam, ob tem pa so moja pričakovanja realna. Kandidiram zato, da zmagam in ne, da izgubim. Ne bom pa slabe volje, če mi to ne uspe. Zavzemam se za človekove pravice, za okolje, socialno državo in tehnološki razvoj. Če se bo zaradi tega, ker bom jaz zraven in bom imel priložnost za javno besedo, kaj spremenilo na bolje, če se bo en sam človek, ki ni končal osnovne šole, vključil nazaj v sistem, če bo en sam človek začel drugače razmišljati v prid varovanja okolja, potem sem že naredil nekaj dobrega.«

Vaši želji torej nista oblast in moč, nekakšen vpliv na ljudi pa vendarle?

»Ena glavnih odlik predsednika je, da v družbi zaznava nepravilnosti, marginalne pojave, z opozarjanjem nanje začne ukrepati in v okviru svojih zmožnosti poskrbi, da se kaj spremeni. Velikokrat slišimo, da je predsedniška funkcija samo reprezentativna brez velike izvršne moči. To že drži, po drugi strani pa je naloga predsednika nadvse pomembna, saj se mnogi državljani z njo poistovetijo.«

Kako razmišljate o sedanjem predsedniku Janezu Drnovšku? Ga štejete za takšno moralno avtoriteto?

»Predsednika Drnovška zelo spoštujem, ogromno je naredil za Slovenijo, kar pa ne pomeni, da se strinjam z vsemi njegovimi dejanji. Ne odobravam denimo tega, da ni bil govornik na proslavi. Prav je, da opozarja na sporne stvari v družbi, vendar bi lahko to storil na drugačen način.«

Kako bi vi obvladali napetosti, kakršne sedaj vladajo med predsednikoma države in vlade?

»Sem nestrankarski kandidat, ne opredeljujem se ne levo ne desno, čeprav mi glede na moj program pripisujejo bolj nagibanje v levo. Tudi o dnevno političnih dogodkih se doslej nisem želel opredeljevati. Sem pač človek, ki je vselej živel po načelu: živi in pusti živeti. Kako bi reševal napetosti med predsednikoma? S pogovori, z diplomacijo, s kompromisom. Naposled bi bila lahko govornika na proslavi oba, saj to ne bi bilo prvič.«

Kdo pa bi moral po vašem narediti prvi korak k spravi?

»Tu smo naleteli na dve močni osebnosti, ki stojita vsaksebi in nobena od njiju se ni pripravljena premakniti niti za milimeter. Sem človek, ki je neobremenjen in sposoben v taki situaciji narediti prvi korak. Nisem zamerljivec, do nikogar ne gojim zamer. Upam, da tudi drugi ne do mene (če je drugače, naj mi na tem mestu oprostijo). Kot človek, osvobojen tega, sem pripravljen narediti prvi korak. Nekdo ga mora. To je podobno kot med partnerjema, v družini, med sosedi … z mikrocelice gredo napetosti in spori na občine, pokrajine, državo, meddržavne odnose in tudi zaradi tega in zaradi nepripravljenosti za pogovor imamo vojne. To je potrebno narediti tudi v višjem interesu. Če se v družini kregata starša, trpijo otroci, če se predsednika, pa državljani, ob tem pa tudi država izgublja ugled v svetu.«

Pobuda iz Krope je bil prvi dogodek v pripravi na predvolilno bitko. Kaj ste od tam sporočili uglednim svetovnim osebnostim? Kakšen je bil odziv?

»Odziva še ni bilo, to so dolgotrajni procesi. V svetu pogrešam krovno organizacijo, ki bi prizadevanja za ohranitev okolja spravila v življenje. Domislil sem se bivših predsednikov in drugih uglednih ljudi, ki imajo v svetu še vedno velik vpliv, naj se zavzamejo za to. To pismo sem pisal v imenu svojih treh vnukov in njihovih vnukov. Paziti moramo, kakšen svet bomo pustili otrokom, ne smemo biti sebični in misliti le na našo generacijo. Ne smemo si več zatiskati oči, da je vse v redu, znanstveniki so nas uradno posvarili, kaj nas čaka v primeru nadaljnjega onesnaževanja in izčrpavanja našega planeta in projekcije so zelo zaskrbljujoče. Saj obstajajo različna prizadevanja za ohranitev okolja, a tudi tu se ukvarjamo vsak s svojim vrtičkom, zato je bila Pobuda iz Krope namenjena temu, da bi se vzpostavila formalna ali neformalna organizacija, ki bi ta prizadevanja začela združevati. S to pobudo bi rad vplival tako na javnost kot na svetovne mogočneže.«

Kakšne predvolilne aktivnosti načrtujete v prihodnjih mesecih?

»Predvsem bom hodil okrog in se ljudem osebno predstavljal. Veliko energije bo treba vložiti v zbiranje podpisov volivcev. Konec tedna bo predsednik državnega zbora napovedal volitve in začetek volilnih opravil, med katere sodi tudi zbiranje podpisov za kandidaturo. To ni ravno lahko, treba je pripraviti ljudi, da gredo oddat svoj podpis za kandidata na upravno enoto, vzpostaviti ekipe, ki bo s tem namenom delovala po slovenskih krajih. Septembra bom zbiral podpise in če smem izkoristiti tole priložnost, bi prosil volivke in volivce, ki mi zaupajo kot nestrankarskemu kandidatu, da bom s svojimi izkušnjami pripomogel k razvoju Slovenije, naj gredo na upravno enoto in oddajo svoj podpis zame. Na podlagi referenc iz gospodarstva in mojega načina življenja sem prepričan, da sem se odločil prav. Brez podpore družine ne bi mogel storiti tega koraka, niti brez podpore sodelavcev (pri Lectarju imamo 21 zaposlenih), ki si bodo v tem času zaradi mojih predvolilnih dejavnosti na svoja pleča naložili kako dodatno breme. Sicer pa sem v gostilni vedno prisoten, še vedno kakšno rad zaigram na orglice.«

Kakšen predsednik želite biti?

»Funkcijo predsednika bi rad približal ljudem. Ko smo se v krogu prijateljev pogovarjali o tem, kako, je prevladala zamisel, da bi se vsak mesec v drugem slovenskem kraju pripravilo srečanje predsednika z ljudmi. 12 na leto, 60 v petletnem mandatu, kar ni malo. Tako bi imel kot predsednik res neposreden stik z ljudmi in jim bil na voljo za kritike in tudi pohvale. Saj vse ni tako črno, v Sloveniji v primerjavi z denimo tretjim svetom živimo zelo dobro. Prav je, da stremimo k boljšemu življenju, vendar pri tem ne bi smeli pozabiti, da dobro živimo. Za to se je treba zahvaliti tudi prejšnjim generacijam, nismo vsega dosegli sami.«

Se ne bojite tekme s (politično) veliko močnejšimi tekmeci?

»Volijo ljudje in nikoli ne veš, kakšen bo rezultat njihove volje. Če ne bom poskusil, tega ne bom nikoli vedel. Sicer pa te volitve niso alfa in omega mojega življenja. Če mi ne bo uspelo, bo to pač izkušnja več, iz nje se bom veliko naučil in to znanje že kdaj uporabil. Tu sem pravzaprav jaz na boljšem od etabliranih politikov, saj nimam česa izgubiti. Če mi ne uspe, se bom pač vrnil na svoja pota.«