Polivanje gnojnice po kmetih

Spoštovani gospod Pušavec!

Za začetek bi rad rešil terminološko zagato v vašem pismu. Ljudje, po katerih zlivate svojo gnojnico, se imenujemo kmetje. Lepa in stara slovenska beseda označuje osebo, ki ima zemljo, jo obdeluje in od nje živi. Kljub temu da ima sam izraz včasih tudi slabšalen pomen, je jezikovno povsem pravilen in zato ni nobene potrebe po uvajanju tujke. Izraz farmar, ki izhaja iz ameriškega okolja, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika niti ne obstaja. Obstaja izraz farma z dvema pomenoma. Prvi označuje socialistično posest in drugi veliko kmetijsko posestvo v ZDA. Zaradi zgodovinskih razlogov smo slovenski kmetje zgolj mali kmetje in zato je izraz farmar za nas vsebinsko neustrezen in tudi žaljiv.

Po vašem mnenju nova tehnologija pridelave krme je že zdavnaj polnoletna. Povezana je z usmeritvijo v mlečno govedorejo, ki se je tod začela z obdelovalno zadrugo po drugi svetovni vojni. Pozneje je kmetijska svetovalna služba mlečno govedorejo spodbujala in podpirala, predvsem zato, ker je to območje težkih ilovnatih in mestoma mokrotnih tal primerno edino za travništvo in posledično za govedorejo. Hlevi na izplakovanje in gnojevka so s slednjo neločljivo povezani. Na kmetiji, na kateri gospodarim s svojo družino, imamo hlev na izplakovanje že od leta 1974, prvo cisterno za gnojevko pa smo kupili že dve leti prej. Hlev je zgrajen v skladu s smernicami kmetijske svetovalne službe ter po veljavnih in potrjenih gradbenih načrtih od države plačanih projektantov. Izbire oziroma alternative ni bilo. Tudi zato ne, ker žita tod ne uspevajo, nižinskih listnatih gozdov pa nimamo dovolj. Slame ali listja za nastiljo torej ni, da ne omenjam, kakšno degradacijo gozdov bi pomenilo grabljenje listja.

Prireja mleka je povezana z velikimi količinami gnojevke, ki jo seveda uporabljamo za gnojenje svojih travnikov. Zato potrebujemo manjšo količino mineralnih gnojil, pa tudi zaščitna sredstva uporabljamo v zanemarljivih količinah. Kmetje smo že dolga leta pod budnim očesom inšpekcijskih služb, ki skrbijo, da spoštujemo številne zakone in pravilnike. Lahko vas potolažim, da se držimo zahtev Nitratne direktive in še posebej obremenitve GVŽ/ha. Da gnojevko nanašamo po vsaki košnji (zunaj rasne dobe je ne smemo), je verjetno razumljivo in tudi logično. Če bi jo navozili v enkratnem odmerku, bi bila njena plast debela nekaj centimetrov. V tem primeru smrad ne bi pojenjal po dveh dneh in deževnica bi odplaknila mnogo več nitratov, ker jih tla ne bi uspela počrpati. Količina uporabljene gnojevke je večja od proizvedene. Po priporočilih stroke jo redčimo z deževnico, da se čim hitreje vnese v površinski sloj tal. Strinjam se z vami, da smrad ni prijeten. Žal še bolj prihaja do izraza, ker jo nanašamo ob nizkem pritisku. Proti temu smo nemočni.

Malo je verjetno, da bi bila gnojevka vzrok ekološke katastrofe. Deset let nazaj je bila narejena diplomska naloga na temo kmetijskega obremenjevanja okolja v k.o. Goriče in k.o. Srednja vas. Avtorica je med drugim želela preveriti, ali ugotovljene visoke potencialne obremenitve okolja pomenijo tudi dejansko onesnaženje. Tri vzorčenja vode v pomladnem času neposredno po gnojenju so pokazala le neznatno spiranje gnojevke. Koncentracije nitratov so bile precej pod dovoljeno mejo. Prvi razlog je v nosilnosti okolja. Goriško polje je sestavljeno iz težkih ilovnatih in peščenih nanosov, ki dobro zadržujejo vodo in tudi gnojevko. Naslednji razlog je v prepletenosti kmetijskih in gozdnih površin, kar pomeni, da se vpliv intenzivnega kmetijstva porazdeli tudi na okoliške gozdne površine. Omenjene analize so res stare 10 let, vendar predvidevam, da se današnji rezultati bistveno ne bi razlikovali. V zadnjem desetletju se je količina gnojevke na naši kmetiji povečevala v skladu z novo pridobljenimi površinami, ne pa na račun živinorejske gostote. Enako lahko trdim tudi za druge kmete.

Polivanje gnojevke je po vašem rezultat pehanja za dobičkom. Seveda je, saj vsi potrebujemo sredstva za preživetje. Verjetno tudi vi delate za denar in se trudite zaslužiti čim več. Kmetje nismo izjema. S trdim vsakodnevnim delom želimo ustvariti profit. Zato, da bi po plačilu vseh stroškov zmogli še investirati v hleve in stroje. Pomanjkanje investicij v določeni dejavnosti je začetek njenega konca. Investiramo v delovna sredstva, da bodo tudi naši nasledniki lahko obdelovali zemljo, od nje živeli in tako sami poskrbeli za svoje preživetje. Problem kmetijstva je tudi in predvsem v velikih naložbah v delovna sredstva, ki prinašajo (pre)majhen dobiček. V dokaz (ne)dobičkonosnosti kmetijstva navajam sledeče. Po podatkih Statističnega urada RS se je samo med letoma 2000 in 2003 število kmetij zmanjšalo za 10 odstotkov. Očitno so se ti kmetje preobjedli vsega dobrega. Nacionalni strateški načrt razvoja podeželja 2007–2013 trdi drugače: »Slovensko kmetijstvo ima izrazit dohodkovni problem. Dohodki v kmetijstvu zaostajajo za povprečnimi v gospodarstvu za okoli 50 odstotkov.«

Moti vas tudi velikost strojev. Res so nekateri zelo veliki, ampak taki so trendi na svetovnem trgu kmetijske mehanizacije. Naši stroji so med manjšimi. Res pa je tudi, da je bila naša prva cisterna za gnojevko v primerjavi s sedanjo smešno majhna. Podoben trend je zaznati v vseh sferah življenja. V preteklosti se je velika družina stiskala v majhni hiši, danes je obratno. Verjetno je bil prvi avtomobil vašega očeta legendarni fičko, vi pa gotovo vozite precej večjega. Pred tridesetimi leti je pred hišo stal en avtomobil, če sploh, danes jih nekaj. Tako imamo tudi kmetje namesto enega traktorja štiri. To narekuje sodobni čas in tudi kmetje kot popolnoma enakopravni člani te družbe imamo vso pravico, da gremo v korak z njim.

Še nekaj o balah, zaradi katerih trpi vaš estetski čut. Vsepovsod ležijo samo dan ali dva po košnji, potem jih vsak kmet uskladišči glede na svoje prostorske možnosti. Nekateri imajo primerno stavbo, drugi se zaradi pomanjkanja prostora znajdejo po svoje. Strinjam se, da marsikatera rešitev ni najbolj posrečena. Ustrezna stavba v okviru kmetije bi bila najboljša možnost. Če odmislimo prostorsko stisko, je velik problem pridobivanje dokumentov, ki je mnogokrat podobno boju z mlini na veter. Naj navedem primer v vašem pismu omenjenega hleva na začetku Seničnega. Kljub temu da ni bilo formalnih zadržkov glede gradnje, je postopek trajal nekaj let. Skrbi, živci in slaba volja so neizmerljivi; za njih ve le lastnik sam. Take in podobne izkušnje marsikoga odvrnejo od gradnje skladišča za bale.

Pravkar omenjeni hlev vam smrdi, še preden so ga zasmradile krave. Ne morem si pomagati, da se ne bi nasmehnil ob vašem naivnem zagotavljanju, da »fovšija« ni povod vašega pisanja. Ton vašega pisanja kaže obratno. Ne le to. Verjetno ste tudi somišljenik tistega, ki je pred leti v času kmečke stavke izjavil: »Kmetov sploh ne rabimo, saj vso hrano kupimo v trgovini.« Ne glede na vaše prepričanje kmetje tu smo in ne le to. Tu smo bili prvi; davno pred razvojem industrije v Kranju in Tržiču, ki je omogočila naselitev tudi nekmečkega prebivalstva. Naša kmetija na tem mestu in z domačim imenom Pr' Prek obstaja vsaj že od leta 1492. Obdelujem zemljo, ki sem jo podedoval od svojega očeta, on pa od svojega in tako nazaj. Rodovi pred menoj so z vztrajnostjo in trdim delom preživeli ujme, vojne, države, kmetijske politike, zatiranje kmetov in še kaj. Kljubovali so vsem težavam ter preizkušnjam, in sicer zaradi trdega dela, vztrajnosti in prilagodljivosti. Sledili so splošnemu gospodarskemu razvoju in razvoju na področju kmetijstva. To je tudi moje prvo in temeljno vodilo: slediti trendom in kmetijo svojih prednikov razvijati naprej in nasledniku omogočiti, da bo s ponosom sledil tradiciji družinske kmetije. Razvrednotil bi delo in prizadevanja prednikov, če bi še vedno kosil na roko. Slediti razvoju pa pomeni imeti velik hlev, velike stroje in silažo v plastičnih balah.

Še nekaj je odlikovalo slovenskega kmeta skozi zgodovino. Strpnost. Če bo ta lepa lastnost postala del življenja vseh nas, bo naše sobivanje znosnejše. Če bomo zmogli spregledati stvari, ki nas pri drugih ljudeh ali družbenih skupinah motijo, bo življenje prijetnejše. Tako kot smo se kmetje morali sprijazniti s pasjimi iztrebki na travnikih na Golniku, kljub temu da strah pred morebitno boleznijo ostaja, se boste vi g. Pušavec morali sprijazniti, da ste se priselili na območje, kjer je kmetijstvo pomembna dejavnost. In to ne zadnjih nekaj let, ampak že stoletja.

Alojz Urbanc,

Goriče