Iz starih časov: Pastirjevanje

Ko se oziramo v stare čase na Gorenjskem, ne moremo mimo dejavnosti, ki je bila takrat ena osrednjih, danes pa jo je le še za vzorec ali pa je povsem drugačna. Manica Koman ji pravi pastirjevanje. »Pod besedo pastir ali pastarica si predstavljamo na splošno veselega, nepokvarjenega in zadovoljnega dečka ali deklico, ki neomejeno gospoduje svoji živini, se veseli božjega solnca ter v petju in podobnih nedolžnih zabavah daje duška čutilom svojega radostnega srca. Prav kakor pravi pesem: 'Pastarica kravce pase, / ona ima svoje špase, / pastir pa prav': juhe, juhe, / na planincah luštno je!'« Pa je res (bilo) tako luštno? »Res je, da ima tudi pastir svoje križe in težave, a kljub temu se vsi, ki smo opravljali ta posel in tekali za ljubo čredo, tako radi spominjamo na to dobo. Saj so bila to naša edino srečna otroška leta, ko kljub revščini nismo poznali nikakega gorja, nikakih bolesti. To so bila leta, ko je mislila in skrbela mesto nas naša ljubeča mamica, mi pa smo v svojih otroških dušah sanjali sanje, bajne in rožne ter si predstavljali svet ves lepši, nego je v resnici.« Te besede seveda niso bile napisane včeraj, nostalgično so zvenele že leta 1928.

Paša je bila za Gorenjsko pomembnejša kot za druge slovenske dežele. »Gorenjska zemlja ima rodovitne pašnike in domačini so se ukvarjali s pašnjo že od pamtiveka. Pred sto leti in še preje so imeli pastirstvo drugače urejeno nego dandanes. Vsaka vas je imela svojega pastirja, ki je pasel živino iz vse vasi. Glede košnje so imeli kmetje na svojih travnikih natančno začrtane meje, pri pašnji pa se ni gledalo na to in naj se je pasla živina na domačem ali na sosedovem travniku, to je bilo pač vseeno. In le vsled tega je bilo mogoče, da je precejšnje krdelo ovac in govedi mogel obvladati en sam pastir.« In kdo so bili pastirji? »Pastirsko službo so vaščani poverili starejšemu gostaču. Kot plačo je pastir prejemal tri srebrne cvancgarce za celo leto (cvancgarca je imela vrednost 33 krajcarjev). Hrano je imel izgovorjeno pri vaščanih. Prvi dan je jedel pri enem kmetu, drugi dan pri drugem in, ko je ubral vso vas, je začel iznova. Tako je vedel vse, kaj se tu in tam kuha in se je veselil vnaprej na ono hišo, kjer ga je doletelo kaj boljšega.«

Pastirjev delovni dan ni bil tako monoton, kot bi kdo mislil. »Vsako jutro ob 5. uri je sredi vasi zatrobil na svoj pastirski rog. Na ta poziv so vaščani izpustili živino iz hlevov. Govedo in ovce, vse se je takoj strnilo v eno celoto, ki je mirno in pokorno sledila svojemu voditelju pastirju na pašnik. Ako je bila živina na paši mirna, tedaj pastirju ni bilo ravno posebne sile. Med tem ko je žival mulila travo, je on lahko lepo sedel, izrezljaval piščalke ali kaj podobnega. Ker imajo pa dostikrat tudi četveronožci svoje muhe in se v svoji bojevitosti kaj radi medsebojno preizkušajo ali pa ti jo vsled nagajivosti pocede čez drn in strn, takrat ima pastir dovolj posla, dovolj truda in napora, da spravi svoje podložne brez večje nesreče zopet v red.«