Družina je bila izseljena

Besedilo: Zasl. prof. dr. sc., mag. sc. Alojz Paulin, dipl. ing.
Kategorija: GG Plus / petek, 20. julij 2007 / 06:00

Franckova hiša je bila ena najtrdnejših stebrov slovanstva, izrazito protigermansko usmerjena. Prag hiše so prestopili mnogi za našo zgodovino odločujoči ljudje.

Tako je 31. julija 1947 zapisal v župnijske bukve fare Podbrezje za izgon Franckove družine iz stoletja starega doma vnuk avstro-ogrskega zunanjega ministra, grofa Ährenthala, Čeh Vaclav Vondrašek, župnik, ki je več kot pol stoletja misijonaril na Kranjskem.

Na tem kraju Gorenjske se Paulinov rod sledi štiristo let nazaj. Z veliko verjetnostjo so bivali tod že tisoče let prej kot Veneti, Etruščani, Kelti, Iliri, kar so starejša imena za Slovane, dalje kot Langobardi, Bavarci iz Freisinga ter Tirolci iz Brüxena.

Franckova hiša je bila trdno povezana z Janovo iz Zadrage in Štrithovo (Ažman) iz podbreške Srednje vasi.

Že v 19. stoletju je ta hiša dala tri duhovnike. Leta 1822 rojeni Aleš (Alex) Paulin je 1848 ustanovil vinsko trgovino na debelo.

Nekdanji, že sredi 19. stoletja zgrajen dom trgovine in posestva je viden na slikah.

Leta 1880 je bila v tej hiši ustanovljena prva slovenska kmetska hranilnica in posojilnica, ki jo je ustanovil še Alex Paulin. Nato je bila preko sina Frana (gradbeni inženir Dunajske univerze) prenesena na Ljubljansko kreditno banko in Mestno hranilnico Ljubljansko. Njegov sin, dr. Ciril Pavlin, je bil med soustanovitelji ljubljanskega velesejma.

Pri Francku je ing. Bloudek 1914 zgradil prvi betonski stog na svetu.

Vnuk ustanovitelja vinske trgovine istega imena in zadnji gospodar pri Francku, Aleš Paulin (1896-1976), je bil velik ljubitelj eksotičnih ptic v svetovnem merilu. Farma teh ptic je bila največja v Evropi, morda celo na svetu. Le tej se je zahvaliti, da med vojno veliko Gorenjcev ni bilo izseljenih: po načrtih naših nemško-avstrijskih sosedov naj bi od 170 tisoč Gorenjcev – v smislu etničnega čiščenja – sto tisoč izselili s kovčkom in 50 RM na osebo v Srbijo. V tem času, maja 1941, si je prišel Paulinovo ptičjo farmo ogledat visok nacistični uradnik iz Berlina – torej Prus. Oče mu je rekel: »Ni mi hudo, da bom ob premoženje, hudo mi je, če bo ta ptičjereja uničena, ta je nenadomestljiva.« - »Zakaj?« - »Saj nas nameravate izseliti.« - Prus je odločno odgovoril: »Ne, ne boste izseljeni! Tudi take ljudi rabimo!«

Kot na stara leta poznam zgodovino, si upam trditi, da je tudi ta pogovor o ptičji farmi pripomogel, da je – v nasprotju z avstrijsko – obvladala teza iz Berlina in je sto tisoč izselitvi namenjenih Gorenjcev ostalo na svojih domovih.

Hiša je bila znana tudi po svoji dobrodelnosti. Tudi po dvajset beračev (brezdomcev) je dnevno v hiši dobilo prenočišče, večerjo in zajtrk.

Franckova hiša je bila ena najtrdnejših stebrov slovanstva, izrazito protigermansko usmerjena. Prag hiše so prestopili mnogi za našo zgodovino odločujoči ljudje: Šenoa, Bleiweis, Hribar, Tavčar, Janez Ev. Krek, Jeglič, Ujčić, Vovk, Škerbec, Bloudek, Dedek, Derč, Lavrič, Rant, Guzelj, Maier-Kaibitsch, Adlešič, Natlačen, Pirkmajer, Sernec, Majster, Kern, Krenar, Bitenc, Pirc, Sirc, Peter Kozina, Westen, Gassner, Glanzmann, Bonaventura-Resman, Korošec, Rupnik, Opačič, Plemelj, Peterlin, Aleksander I., Peter II., Tomše, Pretnar, Šuklje in še in še, in kot zadnji, leta 1945, Ilja Ernburg v spremstvu Kidriča starejšega.

Zadnja dva sta bila čisto ali delno neevropskega rodu. Franc Kidrič je bil nezakonski sin Štajerke in bogatega neevropejca z Dunaja.

Nemški napad na Jugoslavijo 6. aprila 1941 ob štirih zjutraj je razbil naš patriarhalni red. Srčno si je stari Alojz Paulin želel poraza Nemcev. Toda prišlo je drugače, pri nas je zmagala komunistično-boljševistična revolucija. Že je videl, da bo stoletja staremu kmečkemu Franckovemu rodu vzeto ne le premoženje, vzet bo tudi rojstni dom. Od žalosti, ki je prišla v hišo (besede župnika Vondraška, češkega misijonarja na Slovenskem, ki je Alojza Paulina poročil in pokopal), je mož 17. februarja 1946 umrl. V tihem protestu mu je tri kilometre dolg sprevod Gorenjcev izkazal globoko spoštovanje.

Slovenska vlada je sklenila, da je treba Franckov rod izkoreniniti, in to 20 metrov pod zemljo, kot je rekel na »masovnem sestanku« v Podbrezjah njen odposlanec Stane Kavčič. Zapeli so procesi. Sodnik Kitek (Kranj) je rekel Alešu Paulinu: »Vem, da ste nedolžni, a jaz vas obsoditi moram« in ga obsodil poleg zaplembe premoženja na dvanajst let zapora. 363 vaščanov Podbrezij se je s podpisom izreklo, da je posestvo pokojnega Francka kmečko posestvo in ne veleposestvo, le pet – od tega dva predvojna komunista in trije »slovenski fantje« - so bili za to, da se nacionalizira kot veleposestvo. Njih beseda je obveljala. Nalog slovenske vlade je bil izpolnjen, Franckov rod naj se izkorenini 20 metrov pod zemljo. Sod, v katerega je bil vgraviran verz »Le pij me vsakteri, a bratec poprej moč nog in možgan si premeri, potem pa kozarce si štej!«, ki ga je napisal Simon Gregorčič ustanovitelju trgovine Alešu Paulinu, ko je kupoval vino na Goriškem, je šel neznano kam.

Iz dnevnika, ki ga je pisec teh vrstic takrat napisal: Četrtek, 3.7.1947 - v Ročevnico peljal s parom konj betonske lege, nazaj hlode. Zvedel sem, da je Bruno (šef stanovanjske komisije) zahteval, da se začnemo seliti v ponedeljek, 7. tega meseca. Potem je še prišel osebno in zagrozil, da bo sicer prišel z milico. Rekel je, da odstopi od svoje zahteve edino, če dobimo od Ministrstva za kmetijstvo potrdilo, da smo potrebni tu za obdelavo. V pisarni so bili Bruno, atek, mami, stric Joža. Bruno je rekel, da lahko hodimo obdelovat iz Ročevnice in vzamemo hrano s seboj. Omenil je, da lahko vzamemo par jajc. Rekel je, da je treba kaj potrpeti sedaj, ko je svoboda. Tudi on sam velikokrat je prvič šele popoldan in ne zajtrkuje. Njegovo obnašanje je zelo preprosto.

Nadaljnja zgodovina te hiše je bila žalostna: spremenjena je bila v zapore UDBE. Med kaznjenci je bil tudi poznejši nadškof in metropolit, dr. Jožef Pogačnik. (Za njegovo novo mašo je iz te hiše bilo dobavljeno vino.) Tudi seznami v Kočevskem rogu pobitih so bili v tej hiši uskladiščeni, preden so jih potopili baje v Blejskem jezeru v času spora s Kominformom. Uničenje druge veje Paulinovega rodu – pri Janu v Zadragi – pa so opravili že Nemci, ko so leta 1942 ustrelili zadnjega moškega potomca. Čas je tekel dalje in v Podbrezje se je priselil tujec iz Francije, ki ni imel nobenih korenin ne v Podbrezjah ne na Gorenjskem. Kot predsednik krajevne skupnosti je hišo prodal za tri mesečne plače, pa še to ni bilo plačano.

Tukaj storjena velika krivica – točneje zločin – ni bil storjena le Franckovemu rodu, storjena je bila tudi slovenskemu narodu. Ponovil bom besede mojega očeta: »Ni mi hudo, če ni več moje, hudo mi je, da so vse uničili.« Iz stavbnega kompleksa bi bil lahko nastal gorenjski muzej. In kako je bil ta zgodovinski spomenik uničen, kaže primerjava nekdanjih fotografij z današnjimi.

Če bi se izvršna oblast držala zakonov, ki bi jih morala spoštovati, do tega uničenja tukaj opisanega zgodovinskega spomenika sploh nebi prišlo. Tako sem pa žal prepričan, da se bodo napovedi prof. dr. Bajta in Vinka Ošlaka, novinarja Mohorjeve družbe iz Celovca, uresničile in bo tisti del, ki se je pred poldrugim tisočletjem s Krstom pri Savici globoko na Solnograškem in Pusti dolini (Pustertal) začel, z Otokarjem II. Premyslom na Marchfeldu nadaljeval, v enem ali dveh stoletjih zaključil.