Tu je čisto drugačen svet

Ko je kmet Stane Lotrič in član sveta gorenjske kmetijsko gozdarske zbornice pred nedavnim povabil svet na sejo na Jamnik, je svetnikom želel pokazati predvsem veliko razliko med nižinskim in hribovskim kmetijstvom.

Jamnik – Da bi jim to prikazal »v živo«, mu je preprečilo vreme, a navzoči so verjeli tudi njegovim besedam, izrečenim za mizo na podu: »Tu je čisto drugačen svet. Na ravnem ni nič, vse je v strmini, najhujša je 80-odstotna. Veliko je še ročnega dela, s posebej prirejeno kosilnico lahko kosimo le toliko časa, dokler zaradi prevelike strmine ne začne bruhati olja, za nakup drage, specialne hribovske kosilnice ni denarja …« Branko Ravnik, generalni direktor direktorata za kmetijstvo na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, se je strinjal z ugotovitvijo o »drugačnem svetu«, pojasnjeval, da država že pomaga hribovskim kmetijam in išče še nove oblike pomoči, a vendarle ostal realen: »Samo na državo ne gre računati, vsak sam mora najti rešitev, poslovno priložnost …«

Stane Lotrič jo je na kmetiji, ki na nadmorski višini 860 metrov obsega devet hektarjev kmetijskih zemljišč in sedemintrideset hektarjev gozda, deloma že našel. Ob delu na kmetiji se ukvarja tudi z gozdarskimi storitvami, s posekom in spravilom lesa, že tretje leto dela na Jelovici za blejsko gozdno gospodarstvo, v glavi pa ima načrte, ki jih zdaj javno še ne želi razkriti. Na kmetiji že v preteklosti niso uporabljali mineralnih gnojil in kemičnih pripravkov, zato so se leta 2000 lahko brez težav preusmerili v ekološko kmetovanje. Pridelujejo sadje in zelenjavo ter redijo devetnajst koz. Nekaj časa so iz kozjega mleka izdelovali tudi mlečne izdelke in jih prodajali, zdaj so to opustili, koze imajo le še za to, da »pokosijo« bregove. »Problem ni bila prodaja, ampak cena, ekonomika. Čeprav je med klasičnim in ekološkim pridelkom tako velika razlika, kot bi primerjali fičota in ferarija, potrošniki te razlike v kakovosti in vloženem delu še niso pripravljeni plačati,« pravi Stane in poudarja: »Takšne hribovske kmetije bodo imele perspektive, ko jim bo država za to, ker negujejo pokrajino in ohranjajo poseljenost, zagotavljala preživetje in obstoj, vse, kar bi pridelale, pa naj bi bil le dodatek. Sedanje državne podpore nam tega ne zagotavljajo. Ni bojazni, da bi kar odšli od tukaj, preveč smo navezani na zemljo in na kraj, a opustili bomo obdelovanje in se usmerili v druge dejavnosti.« Socialistične izkušnje so še žive, na Petračevi kmetiji se je tedaj zaraslo dve petini zemljišč, sedanji rod obstoječe stanje vzdržuje, a ob tem, ker ni ekonomike, se tudi sprašuje: do kdaj in za koga …