Poti je dovolj, zato ne bo novih

Besedilo: Stojan Saje
Kategorija: GG Plus / petek, 13. julij 2007 / 06:00

Državni zbor je junija sprejel Zakon o planinskih poteh. Z njim je zaščitena tudi Knafelčeva markacija, ki označuje okrog sedem tisoč kilometrov poti do planinskih koč in vrhov v slovenskih gorah. Pogovor s Tonetom Tomšetom, predsednikom Komisije za planinske poti pri Planinski zvezi Slovenije.

Slovenija je gorata dežela, po kateri vodijo številke poti. Koliko kilometrov poti upravlja Planinska zveza Slovenije oziroma njena društva?

»Na seznamu, ki ga vodi Komisija za planinske poti pri Planinski zvezi Slovenije (PZS), je 1521 poti. Njihovi skrbniki so planinska društva. Od 256 članic PZS je zadolženo za poti 148 društev. Pojavljajo se tudi nova društva, ki so pripravljena skrbeti za določene poti. Na Planinski zvezi smo se odločili, da bomo na podlagi novega Zakona o planinskih poteh naredili prerazporeditve teh zadolžitev. Namesto društev, ki niso več aktivna, bodo skrb za nekatere poti prevzela druga društva. Tako bodo poti oskrbovane tako, kot predpisuje zakon. Zaenkrat velja podatek, da je vseh poti okrog sedem tisoč kilometrov. Po popisu, ki zajema meritve s sodobnimi aparati, bo ta številka bolj natančna.«

Slovenska planinska pot vodi od Pohorja do morja. Poleg transverzale je še vrsta lokalnih poti. Kdo skrbi za označevanje in vzdrževanje teh poti?

»Slovenska planinska pot povezuje nižinski predel v okolici Maribora, prek sredogorja, Kamniških Alp, Karavank in Julijcev doseže najvišjo točko na Triglavu, nato pa se spusti do morske obale pri Ankaranu. To je bila prva vezna pot pri nas in v Evropi. Planinska društva vzdržujejo odseke te poti na svojem območju. Obenem upravljajo 56 obhodnih poti. Trenutno imamo 576 markacistov, ki so usposobljeni za delo na planinskih poteh. V zadnjih 25 letih smo jih izšolali nekaj čez tisoč.«

Od kdaj in zakaj ste si v planinski organizaciji prizadevali za zakonsko ureditev vprašanj, ki so povezana s planinskimi potmi?

»Ko je nastala samostojna slovenska država, je lastnina dobila več veljave. Takrat se je prvič pojavil problem, kako obdržati planinske poti in Knafelčevo markacijo kot poznan simbol na teh poteh. Nekdanja Dravska banovina je že leta 1933 imela dekret o zaščiti markacij. Ker sedaj nekaj podobnega ni bilo možno, smo leta 2000 dali pobudo za sprejem Zakona o planinskih poteh. Dve leti zatem je bil zakon pripravljen in leta 2005 vložen v državni zbor. Lani je vlada pripravila svoja dopolnila, ki smo jih uspeli uskladiti s pristojnimi ministrstvi. Letos je bil zakon pripravljen za tretje branje v državnem zboru, kjer so ga sprejeli 22. junija 2007. Zakon zajema vse, kar smo pričakovali.«

Zaščiteni sta Knafelčeva markacija in smerna tabla. Kaj to pomeni?

»Te znake lahko uporablja izključno slovenska planinska organizacija na domačih tleh. Seveda je bila Knafelčeva markacija že od prej v uporabi v vseh republikah bivše Jugoslavije. Zaradi tega ne bomo delali nikomur težav. Prav pa je, da se ve, od kod ta markacija izvira. Prvi jo je uporabil slovenski markacist Alojz Knafelc. Pomembno je, da odslej ne sme uporabiti tega znaka nihče drug brez soglasja PZS. V podzakonskem aktu, ki ga bo pripravilo ministrstvo za okolje in prostor, bodo točno določili velikost, barvo in obliko Knafelčeve markacije in smerne table. Slednje bodo še naprej ostale rdeče z belimi napisi, saj so bolj vidne v megli od evropskih rumenih tabel s črnimi napisi.«

Planinci so dobili možnost nemotenega prehoda po planinskih poteh. Lastniki zemljišč torej ne smejo zapreti teh poti ali prepovedati prehoda?

»Zakon določa, da lastniki dovoljujejo nemoten prehod preko svojih zemljišč. Seveda je eden od pogojev, da se morajo pohodniki držati označenih poti. Na njih in ob poti ne smejo povzročati škode. Če bi lastnik zahteval, se lahko naredi zemljiška odmera poti. Površino se registrira kot neplodno zemljišče, lastnik pa bo oproščen plačila katastrskega dohodka. Če bo dovoljeval prehod, se to zabeleži v zemljiški knjigi brez dodatnih meritev in stroškov. Največ primerov zapiranja poti je bilo pri novih lastnikih, ki so kupili parcele za počitniške hišice. Zemljišče so ogradili, kar je njihova izključna pravica. Ker niso dovolili prehoda po delu planinske poti, je bilo kar nekaj hude krvi. Ponavadi smo našli obhod in naredili drugo pot. Edino primer zapore poti Gameljne-Šmarna gora se je končal na sodišču, ki je odločilo v korist planincev.«

Kako je urejeno vzdrževanje planinskih poti, za kar bo moralo imeti vsako društvo z registrirano potjo vsaj dva markacista?

»Bistvenih novosti ni. Spremenjeno je le, da bodo planinska društva podpisala posebne skrbniške pogodbe. Njihovo vsebino bo določilo ministrstvo za okolje in prostor. Zapisane bodo obveznosti društev in države do skrbnikov. Naša komisija ima registrirana programa za vzgojo markacistov in inštruktorjev. Doslej smo izobraževali po planu, ki ga je potrdilo ministrstvo za šolstvo in šport, okrog 50 tečajnikov na leto. Gotovo bodo te potrebe večje vsaj na začetku, ko bo nujno usposabljanje za društva brez markacistov.«

Boste še naprej dajali prednost obnovam in ne gradnjam poti?

»Planinska zveza je pred skoraj dvema desetletjema sklenila, naj ne bi več gradili novih poti, zlasti v visokogorju. Tak dogovor še velja in je priporočljiv tudi za bodoče. Poti je dovolj, da lahko dosežemo vsak planinsko zanimiv cilj. Ker je odslej potrebno tudi soglasje ministrstva za prostor, bo interes društev za odpiranje novih poti še manjši. Doslej smo namenili blizu 460 tisoč evrov na leto za vzdrževanje poti in vzgojo markacistov. V prihodnje bi radi razširili vire financiranja in zagotovili več denarja za obnove poti. Letos smo že obnovili pot čez Taško na Kokrško sedlo, v teku je popravilo poti Rudno polje-Vodnikov dom, konec julija pa se začne obnova poti čez Prag na Triglav. Popravili smo tudi spodnji del Slovenske poti na Mangart, ki pa ostaja zaradi krušljive skale do nadaljnjega zaprta. Čakajo nas še manjše akcije na Kaninu, Pihavcu in drugod.«