V deželi prijaznosti in prometnega kaosa

Pred meseci se je pet Žirovničanov odpravilo na zanimivo avanturo po Maroku, za katerega pravijo, da je dežela prijaznosti in prometnega kaosa. V petih dneh so z džipom prevozili dva tisoč kilometrov.

Kot pravi Janez Dolžan, ki ga je s štirimi kolegi marca pot zanesla v Maroko, so se za to destinacijo odločili, ker je cenovno ugodna in razmeroma blizu. Maroko si bodo zapomnili predvsem po raznolikosti pokrajine in prijaznosti domačinov. »V nasprotju z na primer Tunizijo trgovci niso vsiljivi, v hotelih se počutiš prav dobrodošel. Nikoli pa ne bomo pozabil prometnega kaosa v Marakešu,« je dejal.

Najprej ste prišli v mesto Casablanca. V kakšnem spominu vam je ostalo?

»Najprej sta nas pričakala kaos in zatohel zrak. V dveh razmajanih taksijih smo se odpeljali do hotela. Dejansko ni šlo za vožnjo, kot jo poznamo mi, temveč za norenje skozi mesto v avtomobilih, v katerih deluje le hupa. Bili smo prestrašeni nad voznimi sposobnostmi taksistov, ki pa sta nas kljub nori vožnji srečno pripeljala do cilja. Nato smo si ogledali stari del mesta oziroma Medino, kot ta del imenujejo v Maroku. Pričakali so nas kupi nesnage in zaradi pozne ure zaprte trgovinice. Ozke in temne ulice so bile bolj ali manj samotne, saj smo srečali le nekaj po vsej verjetnosti s hašišem omamljenih domačinov, tako da smo se po krajšem postanku v bližnji restavraciji hitro vrnili v hotel.«

Naslednje dni ste z najetim džipom dodobra prečesali Maroko. Kaj vse ste si ogledali?

»Drugi dan smo šli v notranjost države. Po šestih urah vožnje, delno tudi nad nekaj sto metrov globoko sotesko, ko je bilo v avtu zaradi ozke in nezavarovane ceste strah prav vse, tudi šoferja, smo prispeli na prvi cilj, do slapov Ouozud. Dejansko gre za Plitvice v malem. Tretji dan je bila na vrsti naša najdaljša etapa, saj smo prevozili skoraj šeststo kilometrov. Prenočili smo v oazi reke Ziz. Naslednji dan je sledila vožnja do mesta Erfoud. Po brezpotju smo se napotili do peščenih sipin v Mercougi. Gre za območje veliko približno šeststo kvadratnih kilometrov, na katerem se razprostirajo čudovite peščene sipine v oranžni barvi. Najprej smo se povzpeli na najvišjo sipino, kjer smo za približno 170 metrov višinske razlike potrebovali dobre pol ure. Kdo bi si mislil, da so sipine tako strme in da z vsakim narejenim korakom zdrsneš za tri četrt koraka nazaj, kar je ob vetru, ki nosi pesek, in temperaturi blizu 30 stopinj Celzija več kot naporno. Na vrhu sipine smo dočakali sončni zahod, se spustili do avtomobila in se znova izgubili, tokrat v labirintu peska in palm, kjer vodi na stotine poti in kjer smo na koncu, kljub le stometrski oddaljenosti od hotela in delujočem GPS-u povsem izgubljeni spraševali domačine, kje sploh smo. Četrti dan smo se odpravili v tristo kilometrov oddaljeno dolino reke Dades, kjer so nas pričakale skalnate skulpture, ki sta jih izoblikovala voda in veter. Dan za tem smo se ustavili v vasi Ait-Benhaddou, ki je v celoti narejena iz blata in je služila kot kader v več filmih. Sledila je vožnja prek najvišjega prelaza na naši poti. Na višini koče na Stolu nas je pričakal snežni metež, a kljub temu smo se vsi poletni slikali z občinsko zastavo. Po dvourni vožnji smo pripeli do mesta Marakeš in prav srečen sem bil, da nisem bil jaz na vrsti za vožnjo.«

Zakaj?

»Na dve ali tri pasovni cesti je vedno vsaj pet kolon avtomobilov, med katerimi »po Križajevo« slalomirajo motoristi in kolesarji. Da je prometni kaos še večji, so na tej cesti še konjske in oslovske vprege, pešci in nekakšne cize. Smer vožnje je relativna, saj ni prav nič nenavadnega, da se nasproti pripelje vsaj vprega, če že ne avto ali tovornjak. Aleš, ki je bil ta dan voznik, je že v predmestju izgubil vsaj nekaj let svojega življenja. V starem delu mesta so ulice le malo širše od avtomobila, bile so bile polne pešcev, motoristov in kolesarjev. Za pomoč pri kazanju poti do hotela smo prosili lokalnega taksista, ki nas je vodil v vse ožje ulice, dokler se Aleš ni odločil, da ne gre več naprej. Po pregledu naše poti po GPS-u smo videli, da je taksist delal osmice po mestu, tako da smo se hitro pobrali iz centra do najbližjega prostega hotela. Zvečer smo se v Medino odpravili raje peš, kar nam je prihranilo kar nekaj živcev. Trgovci v Marakešu so nas poskusili »olupiti« do zadnjega dirhama, kar je denarna enota v Maroku.«

Niste poskušali barantati in zbijati cen?

»Smo. Kdor ni pripravljen barantati, dejansko v Maroku nima kaj iskati. Umetnost barantanja so domačini izpilili do popolnosti, saj smo vedno imeli vtis, da smo bili mi zmagovalci barantanja, pa čeprav smo izdelek ali storitev preplačali vsaj za enkratno realno ceno. Seveda smo se pogajali za cene, tisti dan pa smo v Marakešu naredili napako. Sredi velikega trga je bilo približno petdeset žarov, kjer so pekli najrazličnejše jedi. Najprej smo se za 25 centov po osebi najedli odlične zelenjavne juhe, nato pa se pri drugem ponudniku usedli in naročili jedi iz žara, in to ne da bi se prej pogajali za ceno. Račun je namesto pričakovanih 150 dirhamov, kar znaša okoli petnajst evrov, znašal 360 dirhamov. Na srečo je bil med nami mojster za račune Miran, ki je povzdignil glas nad natakarjem, zahteval vodjo kuhinje in v trenutku je bil račun le še 220 dirhamov, saj so se drugi turisti začeli ozirati k nam in pričeli še oni pregledovati cene. Po tej izkušnji smo prej vedno vprašali, kakšna je cena in jo že prej zbili vsaj za tretjino. Ni čudno, da so Mirana trgovci klicali Ali Baba, kar pomeni, da z njim ni dobro barantati.«

Kakšne so sicer cene v Maroku?

»Cene so vsaj, kar se tiče hrane in prenočišč, več kot ugodne. Najdražje smo spali v hotelu s tremi zvezdicami v Marakešu, pa še tam je bila cena z nočitev z zajtrkom v dvoposteljni sobi »le 16 evrov«. Hotel pa je bil na ravni hotela Golf na Bledu. Drugje so se cene nočitve z zajtrkom in ponavadi še z večerjo gibale od osem do štirinajst evrov in moram reči, da smo bili postreženi več kot odlično. Hrana, vsaj domača, ni bila draga. Cena za tadjin, pečen piščanec v omaki s krompirjem in papriko, se je sukala od dveh do štirih evrov, za ražnjiče in druge jedi na žaru pa okoli dveh evrov. Brezalkoholne pijače so okoli pol evra, medtem ko je pivo od enega do dveh evrov.«

In kakšna je bila hrana?

»Hrana je bila v hotelih in hostlih zelo okusna, sicer pa je po vsakodnevni večurni vožnji brez kosila gotovo vsaka hrana okusna. V enem izmed hotelov so nam pripravili večer berberske kuhinje. Ob zvokih bobnov smo se lotili tradicionalne jedi, pečenega piščanca v zeliščni omaki skupaj s krompirjem, papriko in paradižnikom. Prav pečen piščanec je osnova večine jedi v Maroku. Hrana, vsaj v hotelih in dobro obiskanih gostilnah ter na prometnih stojnicah, tudi ni problematična. Tako kot povsod se je treba izogibati »svežega« sadja in zelenjave. Od sadja smo jedli le pomaranče, kakršnih pri nas ne dobiš. Tudi voda iz pipe ni pitna. Za vsak primer smo jutro pričeli z notranjo razkužitvijo z domačim gorenjskim žganjem.«

V katerem letnem času je najbolje obiskati Maroko?

»Mislim, da smo si mi izbrali idealen termin, saj v marcu še ni turistične sezone, prične se v aprilu, in so cene prav gotovo nižje kot kasneje, pa tudi temperatura je več kot primerna.«

Na kaj mora biti turist v Maroku pazljiv?

»Dejansko le na promet v večjih mestih in prehranjevanje na pravih krajih. Seveda pa je treba spoštovati njihove običaje in fotoaparat uporabljati bolj na skrivaj, saj se domačini islamske vere ne pustijo fotografirati.«