Sedmica: (Po)referendumske puhlice

"Referendum bo uspel v vsakem primeru." Bolj posplošene resnice (pomeni floskule) o nekem političnem dogodku se vladni predsednik Janez Janša že ne bi mogel domisliti.

Tovrstna ocena posvetovalnega referenduma o območjih in imenih pokrajin bi se podala kvečjemu Marku Golobiču, tajniku državne volilne komisije, ki mu je uspelo pripraviti rekordnih štiristo sedemdeset različnih glasovnic, natisnjenih v prav tako rekordnih dva milijona devetsto tisoč izvodih. Se pravi, nedeljski referendum je vsaj za zdaj mogoče pozitivno oceniti le s tehničnega vidika, s politične ali, če hočete, z ljudske perspektive (in ta je edina, ki v aktualnem primeru velja) pa bo referendum uspel le, če bodo poslanci upoštevali referendumski rezultat. Pri tem si bodo morali biti za začetek na jasnem, kaj sploh vzeti za skupni oziroma končni rezultat: pozitivno ali negativno naklonjenost volivcev konkretni predlagani pokrajini. Po mojem mnenju je referendum kot celota padel zaradi ljudske nenaklonjenosti osrednjeslovenski ter severnoprimorski in južnoprimorski pokrajini. Število udeležencev referenduma ne igra sicer nikakršne formalne vloge, vsaj po mojem razumevanju slovenske ustave ne, je pa rekordno nizka udeležba na nedeljskem posvetovalnem referendumu za predlagatelje, se pravi, za vladajočo koalicijo s SDS na čelu, navadna sramota. Povedano drugače: zaradi ekskluzivno nizke udeležbe je nedeljski referendum sicer legitimna, a čisto navadna politična polomija.

»Iskreno upam, da bo predsednik vlade Janez Janša dojel, da se ne more več norčevati iz državljanov in državljank.« In še: »Iz tega se je treba naučiti, da je tudi odgovor v obliki: ne grem na referendum, dovolj jasen, da ljudje vedo, da se predsednik vlade iz njih norčuje in da so proti temu.« Gre za izjavo Saša Pečeta, predsednika Lipe, ki je enako (politično) abotna oziroma prazna kot odstavek višje navedena izjava vladnega predsednika. Iz povedanega je mogoče sklepati, da je podlaga za norčevanje slovenska ustava ali da je dobrih deset odstotkov slovenskih državljanov, se pravi tistih, ki se je nedeljskega referenduma udeležilo, »lipetov«; pomeni bebčkov, ki nasedajo norčavostim posameznih politikov.

»Sporočilo, ki so ga volivci dali, je zelo jasno in ga je treba brati tako v neposrednih izidih kot tudi v dejanjih mnogih, ki se referenduma niso udeležili. Ljudje so zavrnili prevalitev odgovornosti oziroma poskus zlorabe njihovega opredeljevanja za neko politično igrico.« In še: »Po volitvah bomo predlagali nekaj ustavno revizijskih sprememb« in bla bla bla. Politično razmišljanje, da ne rečem napihovanje Gregorja Golobiča, predsednika stranke Zares, je enako puhlo kot razmišljanje oziroma napihovanje njegovih kolegov, obravnavanih v prvem in v drugem odstavku. V primerjavi z Lipovcem, ki slovenski ustavi pripisuje norčavost, gre Zaresovec korak dlje in jo označi nič več in nič manj kot za odskočno desko podalpskih političnih zlorab. Zanimivo. Slovenski ustavi podtikajo zlonamernost tisti, ki so pri njenem nastajanju izdatno sodelovali. Če drži, da je veljavna slovenska ustava slaba, potem tisti, ki so jo pisali, pri njeni reviziji nikakor ne smejo sodelovati.