Na taboru na Poljskem

Besedilo: Petra Ajdovec, 9. c
sreda, 11. julij 2007 / 06:00

Bolje, kot sem jo doživela, Poljske ne bi mogla doživeti. Če imaš "s sabo" cel avtobus prijateljev, je vse že avtomatično sama zabava, ko pa te v gostišču čaka še cel avtobus prijateljev iz Poljske ... Dobrodošli na taboru na Poljskem.

Bivali smo v gostišču Pod smrekami v Chorzstynu. In Chorzstyn je prava pravljična vas. Lesene pobarvane hiše, zeleni travniki, jezero, v ozadju visoke Tatre in tudi krave. Popolna reklama za milko. Gostišče Pod smrekami je bila srednje velika, zelena lesena hiša, obdana s smrekami (le od kod jim ime???). Prijetne sobe, soba za biljard in vhodna veža oz. salon ter jedilnica nedaleč stran. Ostala bi za vedno. Naši prvi izleti so bili v okolici Chorzstyna. Izlet z ladjico do bližnjega gradu, pohodi, obisk planšarije, raziskovanje ponudbe vaške trgovine ...

Trgovina. Za trenutek se ustavimo tukaj. Poljski standard je nižji od našega, to vemo. Poljska je cenejša, to vemo. Na Poljskem dobiš snickers za približno 60 tolarjev. To pa je nekaj novega! Ugodno ponudbo pa je seveda treba čim bolje izkoristiti in zato so bili naši nahrbtniki vedno polni snickersov, marsov in drugih rjavih konzervansov. Zakopane. Malysz, seveda. In skakalnice. Poljski ponos. Najprej smo se peljali z gondolo na hrib, odkoder imaš krasen razgled na Zakopane. Stojnice s spominki, turisti ...

Ampak, kar je najbolj navdušilo mene, se je dogajalo v dolini. Prosti čas! Hrana. Najprej. Po priporočilu učiteljic sva si s Tadejo privoščili vaflje. Vafelj, smetana in preliv po želji. Nato sva jo mahnili po ulici, obiskali turistične in metalske trgovine, šli na še en vafelj, šli še na placek (spet poljsko, spet dobro), kupili deset zavojev robcev (loteval se naju je prehlad, seveda pa je vedno treba imeti zaloge), sedeli na stopnicah in opazovali mesto ... Prosti čas (oh ja). Večeri »pod smrekami« so bili vedno zabavni. Večinoma smo peli (no, temu bi lahko rekli tudi neuglašeno dretje). Počeli pa smo še mnogo drugih stvari.

Ena izmed naših najljubših aktivnosti je bilo »čajčkanje«. Obred je potekal takole: iz sobe za biljard smo v zgornje sobe najprej pretihotapili čaj, skodelice in kilo sladkorja. Soba se je kmalu napolnila in debata je bila v polnem zagonu. Vse lepo in prav, a zlobne sile so se morale vplesti. Nekaj »nestrpnih« se je začelo pritoževati nad neredi v sobah (pitje čaja je lahko prav divje opravilo) in učiteljice so nam ta obred prepovedale. Odločili smo se za »udaren štrajk«, ki se na koncu ni izkazal za udarnega, saj nismo bili najbolj zagreti (in pogumni). »Čajčkanje« smo seveda nadaljevali. Ne več tako pogosto in na skrivaj. Seveda so nas dobili, pa kaj. Lahko nam vzamejo »čajčkanje«, ne morejo pa nam vzeti spominov.

Naslednji dan, Krakov. Formalnosti: katedrala, kjer je nekoč maševal tudi papež Janez Pavel II., obisk judovske četrti. Ko smo prišli v center, smo se razkropili (prosti čas). S Tadejo sva si najprej pogledali pokrito tržnico. Krama, spominki, šara. Nato sva šli po ulici ... Ko sva turistično razpoloženi »vandrali«, naju nenadoma ustavi mlada študentka, vsa dobre volje, se predstavi, naju vpraša za ime (kakor da jo zanima), nato pa nama pred nos pomoli »nov francoski parfum«. Povohava ga in vpraša naju, če nama je všeč. Rečeva ja (misliva ne). Pove nama, da stane približno 120 zlotov in naju vpraša za mnenje. Rečeva, da je predrag. Ko misliva, da sva sedaj »svobodni«, se mladenka zadere: »Congratulations (čestitamo)! Sta eni izmed srečnih 60 ljudi, ki danes prejmejo ta parfum.« In nama ga potisne v roke. Ko se že srečni zahvaljujeva, pa reče, da je parfum 60 zlotov. Nasmeh zbledi. Parfum ji lepo dava nazaj, ko se spet zadere: »Congratulations! Danes vama ga dam za 40 zlotov,« in ga nama spet porine v roke. Za smrdljiv parfum je tudi 40 zlotov preveč. Ne, hvala. Zanimivo, da so naju nasmejane študentke ustavile vsaj še trikrat. Z istim namenom.

Rudnik Wieliczka si bomo bolj kot po »jamah« zapomnili po misicah (na Poljskem je tiste dni potekalo tekmovanje za mis sveta). Po mrzlem rudniku in nizkih hodnikih so se sprehajale v visokih petah in večernih oblekah. Zaradi njih smo morali namesto turističnega uporabiti delavsko dvigalo (ki je bilo veliko bolj zabavno, majhno, hrupno in temno od tistega, namenjenega obiskovalcem). Nikakor pa ne smem pozabiti na velike reklamne plakate za Postojnsko in Škocjanske jame pri izhodu (ki smo jih potem vsi slikali še bolj kot same jame doma). Zunaj na terasi pa je sedel nov šopek misic, ki so se z narejenimi nasmeški nasmihale fotografom in sejale mir. Poljska pa le ni bila samo zabava, temveč tudi izobraževanje in soočanje s kruto preteklostjo. Tako je bilo v Auschwitzu.

Koncentracijsko taborišče, v katerem je življenje izgubilo več milijonov nedolžnih Judov samo zato, ker so bili »napačne narodnosti«. Biti na kraju, kjer so se dogajali ti pokoli, je bilo za vsakega izmed nas pretresljivo soočenje z grozotami 2. svetovne vojne. Sprehajanje med kopico človeških las, predmeti, ki so jih ljudje prinesli v upanju na boljše življenje, te ne pusti ravnodušnega. Nekaj, kar bi moral videti vsakdo. Naš zadnji dan na Poljskem in na sporedu je bil obisk Novega Targa. Meka za ljubitelje »bolj slabe robe«. Ogromno ljudi, ogromno stojnic. Oblačila, stare igrače, prti, zavese, maturantske obleke, ponarejeni parfumi (Lacoste – Lacrosse), tudi živalska čreva so se našla ... Prava norišnica.

Najlepše pa je bilo zvečer. Poslovilna zabava. Poljaki so pripravili dva skeča in pevski nastop. Naše barve je zastopala Tadeja, ki je zapela, zaigrali pa smo tudi dva skeča (ki smo ju začeli sestavljati šele na Poljskem – brzina je vrlina). Potem pa je sledilo slikanje. Vsak z vsakim, malo morje skupinskih fotografij (od mojih štiristo fotografij jih je sto s poslovilne zabave). Objemi, izmenjave naslovov, najbolj žalostni so jokali. Trenutek slovesa zgodaj zjutraj. In vsi bi še ostali! Bilo je boljše od vseh »šol v naravi«, ekskurzij, zaključnih izletov ... Domov smo prinesli spominke, novo besedišče (poljske kletvice), prepolne kovčke, naučili smo se pesem v poljščini in najpomembnejše. Spomine.