Erzinove impresije vandrovske

Franci Erzin hodi in fotografira. Slika s srcem in dušo. Slika kraško krajino, gorsko krajino, šenčursko krajino, našo krajino. Pesni svojo krajino. To je njegov način življenja. Čista lirika.

Hodi in slika. Zasnežene horizontale s talečim se snegom v kotanjah, vertikale golega drevja, grmovja in v zemljo zabitih mejnih količkov, belo temačno zimsko vzdušje (Planinsko polje); pobešene veje pod bremenom snega (Zima pri Treh žebljih); med temne skalne gmote in sijoči skalni drobir stisnjena voda (Krnsko jezero). Fotografiji Bohinjsko jezero in Špik na vzorčen način predstavljata agregatna stanja trdne, tekoče, plinaste, svetlobne snovi, ki sestavljajo vesolje; Lunin mrk s Štefanje gore pa Luno, ki je vendarle ogromno nebesno telo, kako nebogljeno zgubljeno tava kot trubadur skoz megleno temo. V lebdeč, sijoč pastelni prah je fotograf ovil Mlinčke pod Koseškim hribom, Ruj na Krasu, z mehkobo vate obdal sonce, ki sije v rokav jame Pečinke, povoskal polno luno nad Šenčurjem.

Pred s soncem oblito zimsko šenčursko krajino je postavil Tuškovo znamenje na Bivju, siv leden steber zabetoniral pred bel izhod iz Skednene jame, prividno na glavo postavil oljko v oljčni gaj pod Marezigami, drevo na Lavrovcu zapredel v boj z zračnimi mlini, z jutranjo zoro presijal sv. Radegundo, v temni žamet ovil sv. Katarino v Srednji vasi. Na rašiškem suhem bukovem listju se sonči zeleni akt; skoz Triglavsko okno gledamo v modri nebeški Jadran; Lepo Špičje v Ledvički nas vtihotapi v abstraktni barvni misterij.

Same krajine z neživo naravo, poraslo z vegetacijo. Brez živali, brez človeka. Človek? Ni ga, ker bi bil s svojo fizično pojavnostjo verjetno moteča prvina. Sicer pa je, človek, navzoč vsepovsod. Odkrije to deviško zeleno lepoto. Se ji čudi. Posname jo s svojim objektivom. Jo na poseben način uredi, sooblikuje, preoblikuje, poimenuje. Portretira Sternbergov klinček v vetru na Kamniškem sedlu, velikonočnico na Boču, prevrnjenima dežnikaricama v šenčurski gmajni dodeli podobo oddihujočih si balerin. S prelomljenim drevesom v kočevskem gozdu na Mestnem vrhu nas spomni na Don Kihotov obupni idealistov boj, kjerkoli in kadarkoli, z mlini na veter. Štiriperesno rastlino na Bivskem polju simbolizira v srečo.

V prizorih iz narave, ki sličijo na človeške pojave, prepoznava človeške značilnosti ter jim prisoja človeške lastnosti. Temu učeno pravimo, da jih antropomorfizira ali, po naše, počloveči. Z mahom obrasla drevesna duplina na Mirni gori nas spomni na lačna usta, lega skal pod Grintovcem na ljubezenski prizor. Temno rjav panj v zelenju na Blegošu bulji v svet kot čuk z žvepleno rumenimi očmi. Kamen v Kamniški Bistrici v vodi zamigota kot riba. Zasneženo drevo na Štefanji gori se naščeperi v noja. Kar same od sebe so se nam Lendavske gorice preimenovale v Počesane vinograde, Poljubček na Snežniku v Mladiča pitajočo vrano. Portret z Grintovca nam liči na Mižečega neandertalca. Okamneli starec na Nanosu – Vojskovodja na razpotju.

Nina Šuštaršič je v razstavni list zapisala: »V teh podobah se najde posebna kombinacija realnega, nadrealnega in romantičnega vzdušja.« To spoznanje nemara ni daleč od resnice. Ali: to je tisti koren lečen, ki iz obrtniške fotografske spretnosti dela Erzinovo umetniško fotografijo. Impresije vandrovske.