Dopustna kultura

Je med dopusti tudi kultura na dopustu? Če je enim dopuščeno, da med dopustom delajo, zakaj se ne bi drugi kulturno udejstvovali? Pa ne le tako, da bi sadove kulture uživali - zakaj ne bi v času, ko so "pravi" kulturniki na dopustu, kar sami tudi kaj ustvarjali?

Imam znanko, ki vsak teden prebere vsaj pet knjig! Ja, prav ste prebrali: vsaj pet! Pa še vse drugo dela zraven tega. Koliko jih bo šele, ko bo na dopustu? Kaj pa vi? Vsak sam najbolje ve, kako je s tem in z njim. Sicer pa je splošno znano, da večina ne bere nič, nekateri pa občasno malo tega in malo onega. Časopise in revije še kar, knjig pa nekaj na leto. Glavni izgovor je, da ni časa. Saj ga res ni, zmeraj bolj nas gonijo in sami se vse bolj ženemo. Smo si pa (moja družba) v zadnjih letih že nekajkrat privoščili pravi bralni dopust. Saj ne, da ne bi počeli nič drugega, ampak brali smo neverjetno veliko. Z nami je bil enkrat tudi en notorični nebralec in ko ni mogel nobenega več pripraviti do tega, da bi z njim kartal, se je še sam lotil – branja. Prebral je izpovedi Vide Žabot, tako rekoč na dušek, in po branju izjavil, da mu ni žal …

Seveda hočem reči, da bo bližnji dopust odlična priložnost tudi za branje. Za tiste, ki jih branje sicer mika, a zanj v delovnem delu leta ne najdejo časa. Onih, ki potrebe po branju sploh nimajo, pa v to ne kaže nagovarjati. Bodo pač počeli, kar jim paše. Dopustovalcev in njihovih nadvse različnih načinov dopustovanja ne bi rad delil na kulturne in nekulturne, saj nisem kak kulturni šovinist. Namigniti hočem samo, da je dopust odlična priložnost za spremembo siceršnjega načina življenja. Bolj kot za goli počitek je primeren za aktivno drugačnost. Ta je možna v različnih smereh, poda se v naravo, šport, raziskovanje, ne nazadnje v kulturo.

V kakšno kulturo pa, porečete morda, saj se poleti nič ne dogaja. Koncertne dvorane in gledališča so zaprta, kulturni domovi samevajo prazni, tudi kulturniki so na zasluženem dopustu. Ja, saj ravno v tem je stvar: da mi sami kot dopustniki postanemo aktivni kulturniki! Omenili smo branje in drugih možnosti je še veliko. Zakaj bi samo brali, poskusimo se še v pisanju. Ko smo v prijateljski družbi, po jedi in pijači še katero zapojmo. In nagovorimo tistega, ki je v druščini glasbeno bolj nadarjen od drugih, da prevzame pobudo in nam morda še katero zaigra. Ja, v teh rečeh je vse odvisno od darov. Muzicirajo lahko le ljudje s posluhom, slikajo le tisti, ki so likovno obdarjeni, tudi za odrsko igro je potreben dar …

In kaj ostane tistim, ki nimamo nobenega od teh darov? Uživanje v ustvarjalnih in poustvarjalnih darovih drugih. V branju, kot že rečeno, v obiskovanju gledaliških predstav, koncertov, razstav … Posebno priložnost za umetniško manj obdarjene ponuja področje kulturne dediščine. Do te smo bili v nedavni preteklosti dostikrat zelo mačehovski. Bolj ozaveščeni so uspeli marsikaj še pravočasno spraviti na varno v muzeje, zlasti premičnine, nepremičnin (vsakovrstnih stavb) je bilo brez števila razdejanih ali trajno iznakaženih. Tudi na tem področju je mogoče sodelovati aktivno ali pasivno. Med slednje sodijo občasni obiskovalci muzejev in arhivov, občudovalci cerkva in gradov, ali pa drobnih izdelkov, kakršne so čipke in razni drugi umetelno izdelani spominki. Med aktivne varuhe dediščine pa sodijo vsi, ki zanjo tudi sami kaj naredijo. Denimo, da imajo v lasti hišo, ki sodi med kulturne spomenike in se zavestno odločijo, da je ne bodo podrli, ampak raje ohranili po načelih spomeniškega varstva; kar je, resnici na ljubo, dražje kot porušiti in nekaj na novo pozidati. Pa ne gre le za hiše. V starih hišah je bilo včasih obilo inventarja, ki ga je večina zavrgla, redki pa so kaj tudi ohranili in so danes na to upravičeno ponosni, naj gre za slike na steklu iz bogkovega kota, za staro posodo iz črne kuhinje, izbrane kose oblačil, ali pa za hišne dokumente, fotografije, pisma, ki so jih hišni moški pisali od vojakov ali z dela v tujini …

Zakaj vse to naštevam? Zato ker je mogoče prav dopust priložnost, da pobrskamo po omarah, skrinjah in podstrešju in pogledamo, če nam je ostalo še kaj imenitnega iz starih časov. Ali pa sami oziroma s pomočjo mojstra »restavriramo« propadajoči kozolec ali pa nabrane predmete podarimo lokalnemu muzeju, ki jih bo shranil v svojem depoju ali morda celo uvrstil v stalno razstavo. Poznam zasebne hiše, v katerih imaš, ko vanje vstopiš, občutek, da si prišel v muzej ali galerijo – toliko je v njih slik, starega pohištva in dragocenega drobnega inventarja. Ideja za posnemanje: če imamo v hiši ali stanovanju kak odvečni prostor, zakaj si ne bi v njem prav med dopustom uredili zasebnega muzejčka, hišnega svetišča, v katerem bi častili svoje prednike in njihova dela, katerih dediči smo, tako duhovno kot telesno in materialno.

Vzemimo si torej čas in med dopustom kaj preberimo, nabirajmo predmete kulturne dediščine, obiščimo prireditev katerega od poletnih festivalov, ko pridemo v kraj dopustovanja, pojdimo še v njegov lokalni muzej, da bolj spoznamo njegove ljudi in posebnosti. Kdor zmore, pa naj tudi sam kaj napiše, naslika, zapoje, zaigra ali celo skomponira. Ustvarjati je vendar dopustno.