Sedmica: Politiki v naročju Cerkve

Pred odhodom volivcev na plebiscit o samostojni in neodvisni slovenski državi je takratna politična elita potrebovala osebo, ki ji zaupajo vsi Slovenci, ne glede na politično pripadnost ali prepričanje. Ta oseba je bil dr. Alojzij Šuštar, takratni ljubljanski nadškof in slovenski metropolit. Tik pred zgodovinsko odločitvijo (20. decembra 1990) je v vlogi povezovalnega člena dr. Alojzij Šuštar slovenski narod nagovoril s skrbno izbranimi stavki: »Ne dajmo se begati od različnih govoric, groženj in črnogledih napovedi. /…/ Na četrto adventno nedeljo se bo letos izpolnilo stoletno pričakovanje slovenskega naroda.« Kot je znano, je izid plebiscita presegel celo pričakovanja največjih optimistov.

Po uspešni osamosvojitveni vojni, ko je Slovenija mrzlično pričakovala in potrebovala mednarodno priznanje, se je politična elita še enkrat zatekla v naročje najvišjega dostojanstvenika Cerkve na Slovenskem; dr. Alojzi Šuštar je odigral novo zgodovinsko vlogo, ko je v imenu mednarodnega priznanja novonastale države v osrčju Evrope aktiviral svoje zveze in poznanstva v visokih mednarodnih cerkvenih krogih. Menda nihče ne dvomi, da so bila prva mednarodna priznanja neodvisne in samostojne slovenske države rezultat prizadevanj Cerkve na Slovenskem in znotraj nje dr. Alojzija Šuštarja. (Za mednarodnim priznanjem nikakor niso stale tako imenovane neuvrščene države, s katerimi je imela dotakratna komunistična politična elita izjemno prisrčne stike.)

Ne glede na to, koliko si je Cerkev na Slovenskem za politične spremembe prizadevala zaradi sebe same, torej zaradi lastnih koristi, in koliko zaradi spoštovanja človekovih pravic ter vsesplošnih demokratičnih manir, je bil pokojni dr. Alojzij Šuštar velik domoljub. In glede na njegove nesporno pomembne zasluge za to, da imamo Slovenci prvič v svoji zgodovini lastno nacionalno državo, je prišlo najvišje državno odlikovanje zlati častni znak svobode Republike Slovenije, ki ga je dr. Alojzij Šuštar prejel leta 2001, nenavadno pozno. Je pa res, da ne prepozno, saj se je že marsikomu dogodilo, da je podobno priznanje prejel post mortem, se pravi, po smrti.

S podelitvijo najvišjega državnega priznanja visokemu cerkvenemu dostojanstveniku je takratni predsednik države Milan Kučan stanjšal led, ki v zgodbi o osamosvojitvenih zaslugah loči cerkvene od državnih politikov. Po drugi strani je najvišje državno odlikovanje, ki ga je dr. Alojzij Šuštar prejel, politična predpostavka, na temelju katere se je v torek na trgu pred ljubljansko stolnico od pokojnika poslovila najvplivnejša slovenska politična elita leve in desne provinience. (Lojze Peterle, nekdanji predsednik vlade in aktualni kandidat za predsednika države, je vzel Milana Kučana, nekdanjega predsednika države in ustanovitelja Foruma 21, celo pod svoj dežnik.)

Slovenija se je od pokojnega dr. Alojzija Šuštarja (v Rimu je novo mašo daroval na praznik vseh svetnikov leta 1946, to je na isti dan, ko je bil v duhovnika posvečen Karol Józef Wojtyla, poznejši papež Janez Pavel II.) poslovila v njegovem življenjskem slogu – dostojanstveno skromno. Ampak. Z najvišjim državnim odlikovanjem in s poslednjim zbogom se slovenska politična elita še ni povsem oddolžila tako veliki zgodovinski osebnosti, kot je pokojni dr. Alojzij Šuštar. Slovenska politika bo rekla svoj amen, ko bo narod, v imenu katerega (menda) vlada, med seboj vsaj uradno spravila.