Muzikant

Viharnik na razpotjih časa (7)

Po srečno končani avanturi z Rimom, me je usoda za nekaj časa pustila pri miru. Živel sem družinsko življenje, prepleteno z manj pomembnimi zgodbami. Še vedno sem igral v ansamblu, in tega igranja je bilo res veliko. Edini nerešen problem je bilo stanovanje in vsakodnevna vožnja v službo, v Radovljico. Obljuba direktorja, da se bomo kmalu vrnili v Kranj, se ni uresničila. Bo sploh kdaj dovolj denarja za novo stavbo Zavarovalnice v Kranju? Zdelo se mi je, da se te vožnje v Radovljico in nazaj nikdar ne bodo nehale. Vse bolj in bolj sem bil nezadovoljen in Elza tudi.

Tisti čas pa je bil na srečo za mlade glede služb kar ugoden. Službe ni bilo težko poiskati in zamenjati, posebno če si znal prijeti za delo in se dokazati. V plačah pa tudi ni bilo velikih razlik. Nezadovoljen zaradi vsakodnevne vožnje v Radovljico sem tudi sam začel poizvedovati za novo službo. Kaj kmalu sem jo našel na občini v Kranju. Dobil sem delo tržnega inšpektorja in v istem letu tudi stanovanje. Videti je bilo, da se bo življenje umirilo. Dobra služba, obljubljeno stanovanje. Čas za ženo, skupno preživljanje praznikov in dopustov. Toda ne vem, ali je to bilo v meni ali pa v moji usodi, da so mirni trenutki življenja vedno bili zelo kratki.

Poišče me Rudi Bardorfer. »Kitarist je za krajši čas zaseden. Pomislil sem nate. Bi ga zamenjal? Pa še v Kranju stanuješ, ne bi se ti bilo treba voziti. Trikrat na teden nastopamo, živa glasba. Si za to?« me je kar naravnost nagovoril. Kako naj ne bi bil? Takrat smo Gorenjci ponoreli. Poleg Adamiča smo vsi poslušali Avsenike. Njihove melodije so se vrstile na radiu, na veselicah, celo godci na svatbah so jih igrali. Avsenikovo igranje na harmoniko je bilo res enkratno, čudovito. Ko pa sta zapela še Danica in Koren, so to bile predstave, ki so navduševale množice. Njihovi nastopi so bili vedno razprodani. Bili smo ne le navdušeni, ampak že kar zasvojeni. Rudi Bardorfer jim je na določeni razdalji kar lepo sledil. Njegovo igranje je bilo nekoliko mehkejše, melodije pa zaradi tega še bolj prijetne za uho. Kaj bi razmišljal? Seveda bom sodeloval, še zlasti, ker gre za krajši čas.

»Prav, Rudi, se strinjam,« in si seževa v roke. In tako se je začelo še eno precej viharno poglavje mojega življenja. Kljub nočnemu igranju, ki me je sicer zelo utrujalo, sem užival. Sprememba je bila res nepričakovana. Igranje z Rudijem, odličnim harmonikarjem, njegov način igranja, vselej navdušena publika, novi in novi obrazi, presenečenja in nova doživetja. Zopet sem polno zaživel. Reka življenja me je potegnila v svoj razburkani tok. In vedno so se našli ljudje, ki so poskrbeli, da se je v Kranju o čem ali o kom govorilo.

Ne le v Kranju, ampak po vsej Gorenjski je bil takrat znan posebnež, amaterski fotograf, poklicni bobnar in za tiste čase izjemno modno oblečen Jože Fink. Visoko zavihan ovratnik in nikdar brez kravate! Nikdar ni za človekom obrnil le glave, ampak vedno celo telo. Takrat je igral v Baru, v Ljubljani. Neke noči se kmalu po polnoči pojavita n našem kranjskem baru Levček Ponikvar, ki je sicer igral pri Avsenikih, in Jože Fink. Oba sta bila že rahlo »pod paro«, zelo glasno sta delila razne pripombe, šale in domislice. Eden od gostov se je čutil prizadetega. Ni poznal Levčka in njegovih šal, s katerimi ni nikogar hotel prizadeti. Sledil je prepir, nekaj zaušnic in brc. Levček in Jože jo hitro pobrišeta. Nadaljevali smo z igranjem in gostje so hitro pozabili na neprijeten dogodek.

Več preberite v knjigi, ki je naprodaj na Gorenjskem glasu, Zoisova 1 v Kranju, od 7. do 15. ure. Cena knjige, ki obsega skoraj 500 strani, z 20% popustom za naše bralce znaša 23,2 EUR (5.560 SIT).