Premagovanje treme

Trema, ki jo najbolj preprosto in z osnovnim izrazom lahko opišemo kot strah pred nastopom je včasih lahko zelo moteč dejavnik pri športnikovem doseganju rezultatov. Malo treme lahko označimo kot pozitiven dejavnik in ponavadi povzroči dodatno spodbudo in »naboj« energije tik pred startom. Če je trema posledica več zunanjih pritiskov lahko pri športniku izzove reakcijo, katera bo negativno vplivala na športni dosežek. Ponavadi je največji strah pred boljšim nasprotnikom, kar se pogosto dogaja predvsem pri vrhunskih športnikih.

Že upokojena šprinterka Marion Jones je pred leti na svetovnem prvenstvu podlegla pritiskom javnosti in nervoza pred startom ter psihična nestabilnost sta jo stali naslova svetovne prvakinje, čeprav je bila njena pripravljenost na vrhunski ravni, kar je pred tekmo in po njej dokazovala z rezultati na elitnih atletskih mitingih. Kaj se je z njo dejansko dogajalo, je težko natančno razložiti, dejstvo pa je, da določen vpliv na dosežek trema oz. premagovanje treme zagotovo ima. Tukaj na pomoč priskoči psihologija športa, kateri predvsem vrhunski športniki namenjajo vse več pozornosti. Le preplet vsega znanja in izkušenj lahko pripelje na pot zmagoslavja, h kateremu stremijo športniki. Tremo lahko označimo kot manjši stres na športnikovo počutje in »vklopiti« je treba mehanizme, s katerimi bomo uravnavali tovrstne situacije.

Sam se spominjam mojih tekmovanj, ko je bila moja tekaška vrednost nekoliko večja kot znaša sedaj, kar je bil rezultat večje prizadevnosti in predvsem motivacije. Na vsako izbrano tekmo sem se optimalno pripravil z namenom, da iz sebe iztisnem vse, kar pač lahko. Nato sem pred startom naletel na vprašanja iz okolice: Boš zmagal? Imaš dobro konkurenco? Boš postavil svoj osebni rekord? To je izzvalo manjši stres in posledično manjšo tremo, a vsakokrat sem našel metodo za uravnavanje teh situacij. Umik nekam na samo, kjer se v miru pripraviš in nimaš motečih elementov, pogovor o nečem, ki nima veze s športom in neposrednim nastopom, ali opazovanje narave in njenega gibanja, so bili le nekateri izmed ukrepov, kako sem se sprostil in premagal tremo. Večkrat, ko sem bil na startu, bolj sem bil psihično trden in odločen.

Večkrat pa opažam rekreativce, ki so obremenjeni z rezultatom in s tem, koga bodo premagali. Pred startom potem niso sproščeni, so nervozni in ne morejo vseh svojih moči usmeriti v nastop. Prevelika obremenjenost z rezultati škodi. Ker smo pri rekreativcih, pa rezultat, ovekovečen s številkami na semaforju, ne sme biti poglavitni motivator. Je toliko drugih bolj koristnih in pozitivnih lastnosti, na katere bi se morali obrniti in jim nameniti pozornost.

Prijetna družba, navezovanje stikov, nova poznanstva, skrb za zdravje in krepitev psihofizičnih sposobnosti so dejavniki, zaradi katerih se ukvarjamo s športom. Do strahu lahko pride tudi, ko si postavimo previsoke cilje, ki presegajo naše zmogljivosti. Zato je postopnost v našem športnem razvoju velikega pomena in se zavedajmo, da le korak za korakom pridemo do vrha, do zastavljenega cilja oziroma skočimo na lastni Olimp. Bistvo pa se dogaja v glavi in vsi ukazi prihajajo iz naše zavesti, samo odločiti se moramo, kaj natančno hočemo. Naš najboljši ultramaratonec Dušan Mravlje je večkrat govoril o močnem kablu, ki mora biti »potegnjen« od glave v noge, da se zdrži in pride do cilja. Strahu in treme ne sme biti, saj se bo cilj oddaljil ali niti ne bo dosežen. Dušan se bo letos konec septembra spet podal na eno najtežjih tekaških preizkušenj, 245 km dolg tek od Aten do Šparte, kjer je bil že trikrat drugi. Strahu ne sme imeti, vse v glavi naravna pozitivno in stremi k cilju.