Iz starih časov: Pananje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 29. junij 2007 / 06:00

Še veste, kaj je našim prednikom pomenila beseda »pananje«? Slovenski etnološki leksikon razlaga, da je ta izraz, ki se v novejšem času le še redko uporablja, slovenska priredba nemškega glagola »bannen«, ki pomeni preganjati, pregnati. Pananje je »ljudski izraz za preganjanje, kaznovanje, tudi neprijetno ravnanje, zastrahovanje«. Starejša razlaga pa trdi, da je pananje neke vrste »zagovor«, ko nekoga ali nekaj ukrotiš in obvladaš z zagovarjanjem. Panali so, po pisanju Manice Koman, človeka, ki ga je pičila kača. »Kačo, pa naj si bo že te ali one vrste, smatra naše ljudstvo za žival, ki se je drži nekaj vražjega. In če koga doleti nesreča, da ga piči kača, tedaj je treba predvsem ta strup izgnati iz človeka potom pananja ali zagovora. Človeka, ki zna panati, seveda ne najdemo za vsakim plotom. Za ta delikatni posel je treba posebno bistroumne glavice.« V nadaljevanju pisateljica navede tudi konkretni primer te starodavne veščine.

»V Šmartnem pod Šmarno goro je neko staro ženico pičil gad v palec desne noge. Noga je začela otekati in ženici je postalo slabo. Sosedje so stopili skupaj in kmalu je bilo sklenjeno, da se mora nemudoma poiskati zagovornik, ki bo panal kačji strup. Splošno mnenje je bilo, da je za ta posel najboljši in najbolj učen stari Fajfar iz Vodic, ki je v svoji mladosti veliko hodil po svetu, se marsikaj naučil in baje panal veliko kač. Halo, brž s kolesljem ponj! Minula je dobra ura, ko je priropotal koleselj z zagovornikom. Ženici je medtem postajalo vedno slabše in sklenila je roki kakor k molitvi, ko je zagledala svojega dozdevnega rešitelja.«

Ta se je svojega posla lotil nadvse samozavestno. »Zagovornik, možak z dolgimi sivimi brki in lokavim pogledom, se je kretal s tako samozavestjo, kakor bi bil požrl vso učenost celega sveta. To vedenje je kaj čudno harmoniralo z njegovimi špehatimi hlačami, razcefranim suknjičem in umazano srajco. Pregledal je bolnici nogo in rekel: 'Hm, saj sem vedel. To je bil modras in celo tak modras, ki je brej. Vsled tega je njegov strup podvojen. Zato se bom moral potruditi. Kar začnimo!' Nato je položil levico tesno na prsi, z desnico pa je delal nad bolničino glavo velike križe. Med tem početjem je skoro kričal: 'V božjem imenu rečem, da naj se pobere vražji strup iz tebe! Kar je božjega v tebi, naj se potrošta, kar je pa hudega, naj zbeži iz tebe do zadnje dlake, ki jo ima hudič na repu. Tisti angel, ki je kačo iz raja zapodil, naj to kačo preseka, in tista Mati Božja, ki je kači glavo strla, naj še enkrat to kačo tako pohodi, da bo ves strup odletel v pekel in se v peklu po tleh poflajštral. Kar je božjega v tebi, naj se potrošta, kar je pa hudega, naj zbeži iz tebe do zadnje dlake, ki jo ima hudič na repu. Amen!' Na to učeno in originalno pananaje je ženica seveda morala takoj ozdraveti, o tem vsaj so bili prepričani vsi navzoči. In tako je brezdvomno mislil bolničin sin, ki je stresel v zagovornikov žep pest srebrnega denarja.« Vendar s tem zadeva še ni bila zaključena …