Zadnja velesovska nuna

Pri Mohorjevi družbi v Celju je med knjigami za leto 2006 izšla tudi večerniška povest Zadnja velesovska nuna, zadnje literarno delo cerkljanskega rojaka s Spodnjega Brnika Lojzeta Ilije.

Povest Zadnja velesovska nuna je Lojze Ilija napisal v izseljenstvu v daljni Venezueli. Ostala je v rokopisu, za objavo jo je priredil prof. Janez Močnik. Opremil jo je s temeljitim spremnim besedilom: celovito osvetlil razvoj samostana od ustanovitve do ukinitve po petinpolstoletnem delovanju, pojasnil manj znane besede in opisal življenjsko ter literarno pot pisatelja Lojzeta Ilije. Postregel nam je tudi z novo dokaj prepričljivo razlago imena za naselje Adergas. Snov je pisatelj zajel iz druge polovice 18. stol., ko je tudi slovenskim deželam vladal avstrijski prosvetljeni cesar Jožef II. Ta je ukinil vse samostane, ki se niso ukvarjali s kakšno "koristno" dejavnostjo, med drugim tudi samostan dominikank (belih nun) v Velesovem na Gorenjskem. Velesovski samostan je bil dobro organiziran in za Stično drugi največji fevdalni cerkveni posestnik na Slovenskem. Vanj sta bili inkorporirani (vključeni) tudi šenčurska in cerkljanska fara.

V povesti se povezujeta dve zgodbi, zgodovinska z zgodovinskimi osebami in literarna z literarnimi osebami. Ti dve vsebini se bolj ali manj posrečeno prepletata. Katere osebe v pripovedi so zgodovinske in katere literarne, za bolj oddaljene Slovence niti ni tako važno, domačine pa gotovo zanima, katere osebe so resnično živele v samostanu ali bile z njim povezane, in katere so plod pisateljeve fantazije. V prvo skupino oseb prav gotovo spadajo cesar Jožef II., Napoleonov general Bernadotte, patriarh Bertold Andeški, ljubljanski škof grof Karol Herberstein, cerkveni gospodje župnik Jožef Rahne, župnik Anton Kapus, cerkljanski župnik Jurij Fabiani, župnik in pisec Frančišek Paglovec, slovenski razsvetljenci Blaž Kumerdej, baron Žiga Zois, Marcelijan (Valentin) Vodnik, prednici velesovskega samostana Neža Lichtenberška in Agneze Plauz (Neža Plavec), nuna Avguština grofica Bertaloti in še mnoge druge osebe; v drugo skupino pa sodijo cerkvenec Štefan, doma iz Voklega, fant Matevž iz Zgornjih Tenetiš, ugledna Rusinja in seveda tudi glavna oseba naše povesti sestra Doroteja. Kar precej zanesljiv ključ pri ugotavljanju izvora oseb se mi zdi ta: Če je oseba splošno znana (Jožef II.) ali poimenovana z imenom in priimkom, je zgodovinska, kadar je navedena samo z imenom, pa je literarna (izmišljena).

Samostanske zadeve in razmere pisatelj Ilija dobro pozna. Od kod mu ta vednost? V izseljenstvu v južnoameriški Venezueli se o tem ni mogel poučiti. Malo je verjetno, da bi mu potrebne podatke poslali iz tedaj socialistične Slovenije. Morda so mu jih posredovali rojaki iz Argentine, npr. dr. Tine Debeljak, lahko da jih je pridobil z Dunaja ali pa ga je z njimi oskrbel slovenski založnik v Münchnu dr. Rudolf Trofenik.

V povesti prijetno preseneča menjavanje pripovednega preteklika s sedanjikom, ki je značilen za liriko, za pripovedno delo pa kar nenavaden. Je pa pisatelj s sedanjim časom pripovedovanja dosegel slogovni vtis, kot da vsa ta zgodovinska dogajanja potekajo pred našimi očmi. Pripovedovanje v zvezi z ravnanjem cesarja Jožefa II. je rahlo ironično (posmehljivo) intonirano. Slog pripovedovanja je pisatelj močno zaznamoval tudi z uporabo nekaterih pesniških sredstev, kot je npr. svetopisemsko obarvani paralelizem: Sestra Doroteja reče kmetu: "Če toča žito pobije, ga ne samo vam, ga tudi nam. Če ga jazbec povalja in uniči, ga ne samo vam, ga tudi nam … Če so ukradli, niso ukradli samo vam, so tudi nam." Urednik je mnoge neznane in manj znane besede ter besedne zveze razložil v slovarčku in tako pisatelju pustil v tekstu besedno barvanje jezika s cerkljansko, bolj pravilno brniško govorico. Zelo slikovita raba za besedo "možu" (3. sklon ednine) je oblika "možovi", ki je kot rojen Šenčurjan ne poznam, jo pa prav gotovo še nosijo v spominu Brničani. Raba vejice, tudi pike, ni vselej v skladu z današnjim pravopisom. Urednik prof. Janez Močnik je imel na razpolago dve možnosti: da rabo vejice posodobi ali da jo pusti nedotaknjeno in s tem ilustrira piščev način razmišljanja. Urednik se je odločil za drugo možnost.

Povest o zadnji velesovski nuni bralcem postreže z mnogimi spoznavnimi in etičnimi (moralnimi) vrednotami. Samo dva primera: Fevdalna bremena so se razlikovala od enega fevdalnega gospoda do drugega, zlasti pa med posvetno in cerkveno gosposko. Posvetna gosposka je od podložnikov zahtevala desetino in tlako, cerkvena v glavnem desetino. Desetina je 10. del pridelka in se ni spreminjala, tlaka pa je bila zelo raztegljiva zadeva in obenem še ponižujoča. Velesovska samostanska posest je bila sicer fevdalna gospodarska in organizacijska ustanova, dobro in uspešno vodena, a tudi humano upravljana. Zato se podložniki velesovskega samostana niso upirali. – Sestra Doroteja je bila ob ukinitvi samostana odvezana – tako kot druge nune – vseh redovnih zaobljub. Vendar jo svoboda ni premamila. Njena streha je ostala samostanska streha, njen dom Velesovske Marije dom. Le pisatelj je telesno krepko in duševno zdravo Tenetišanko nenadejano hitro, nekako romantično, zapisal smrti. Povest je vredna branja. Nekateri domačini jo bomo prebrali vsaj dvakrat.