Iz samostana naravnost v dolenjski kulinarični raj

V muzeju na prostem smo oživeli dneve dolenjskih dedov, življenjskim navadam menihov pa se raje odpovedali - v stenah zidanice so bili kovanci za srečo, na mizah štruklji, cviček in ob vsem pa zvok harmonike.

Ko sem še z zaspanim očesom pregledoval udeležbo kulinaričnega izleta Gorenjskega glasa na Dolenjsko, se je mnogim obraz razjasnil, ko so slišalo svoje ime. Marsikdo je bil morda negotov, da zaradi kake nehotene napake ne bi bil zabeležen in z izletom ne bi bilo nič? Kar pa bi bilo res škoda zamuditi. Po oblačnem Kranju so postajali nasmehi vse bolj široki, vse dokler nismo prišli skoraj v nebesa. Tista dolenjske kulinarike.

Pa pojdimo po vrsti. »Bela« Ljubljana je odpravo 42 udeležencev sprejela s čim drugim kot tipičnim jutranjim zastojem. Za prvi in edini resnejši dež tega dne so nam ob postanku na Otočcu zelo prav prišli dežniki Gorenjskega glasa, dobro voljo pa je potrdil še sadj... sadni sok, ki ga je Jože delil urno in enakopravno. Štruklji mojstra Štruklja so kar zadišali iz priložnostne zloženke z recepti, in šele malica našega zvestega sponzorja nas je za nekaj časa potolažila.

Ob dobri volji in vožnji skozi povezane dolenjske kotlinice, kot sta pri Trebnjem ali Novem mestu, je naš prvi postanek bil namenjen ogledu kartuzijanskega samostana Pleterje. Ogledali smo si vrtove, zunanjost mogočne kartuzije z dva kilometra dolgim obzidjem, cerkev ter multivizijsko predstavitev. Poglavitno poslanstvo patrov in bratov v kartuziji je namreč v tihoti in samoti najti Boga, zato so že od leta 1984 njihovi prostori zaprti za zunanje obiskovalce.

V ta namen živijo v svojih celicah vzdolž križnega hodnika, ki jih zapustijo le ob določenih urah zborne liturgije ali ob redkih priložnostih skupnega razvedrila. Celica je pravzaprav enonadstropna hišica, obdana z vrtičkom. Spodaj je delavnica, opremljena z orodjem, potrebnim za delo, saj patri v celici opravljajo tudi ročno delo, zgoraj pa je predsoba, majhna kopalnica ter spalnica, kjer menih preživi večino svojega časa. Menih dobiva hrano skozi okence dvakrat na dan, razen v zimskem času, ko jo prejema samo enkrat, zvečer pa uživa kruh in pijačo. Enkrat tedensko gredo menihi v klavstru, bratje pa enkrat mesečno, na daljši sprehod zunaj samostanskih zidov. Tedaj hodijo v parih, in sicer menjaje, da vsak lahko govori z vsakim. Razen teh sprehodov in drugih nujnih primerov menihi nikoli ne zapustijo samostana. Starši in sorodniki jih morejo obiskati vsako leto enkrat za dva dni skupaj ali pa dvakrat po en dan.

Strogo samostansko življenje nam je razjasnil izredno zanimiv muzej na prostem Pleterje, ter razlaga prijaznega vodnika Simona v lepo pojočem dolenjskem narečju. Predmete muzeja, to so tri tradicionalne hiše s slamnato streho, skedenj, sušilnico za lan in sadje, so pred vhod samostana pripeljali iz bližnjih vasi, kjer bi bili obsojeni na propad. Simon nas je opozoril še na povsem svojevrsten problem »razstavljanja« hiš s slamo. »Mnogo obiskovalcev, predvsem najmlajših, si je želelo vzeti s strehe vsaj eno slamico.« Tako, za spomin. In ko pride na stotine, tisoče obiskovalcev, slamic in strehe kaj kmalu zmanjka. Vsi pa smo podoživljali nekdanje življenje naših staršev in starih staršev, ko sta nas obdajala ''bohkov kot'', črna kuhinja, lesen Simoščev svinjak, toplar ter pravi pravcati ''skret na štrbunk''. In prav vsi smo šli spoštljivo pogledat kozla, a ga raje nismo pobožali. Menda so imeli še celo vrsto drugih živali, celo kokoško, ki je osvojila 3. mesto na dirki petelinov. A je bila čez nekaj let vseeno prepočasna za lisico ...

Da znajo menihi kljub zaprtosti življenja pridelke s 30 hektarov sadovnjakov, vrtov in vinogradov še kako dobro ponuditi, smo spoznali v samostanski trgovinici. Pletersko vino, med, čaji patra Ašiča, slovita pleterska hruška, v kateri je hruškovo žganje oplemeniteno z 49 zelišči, ter zgoščenke s korovskim petjem, so šle ''za med''!

Naslednji postanek našega izleta je še posebej mojo malenkost zelo zanimal, verjetno pa nisem bil edini. Kostanjevica na Krki velja za eno najstarejših, menda tudi najmanjše, zagotovo pa najslikovitejše dolenjsko mesto. Ko smo se ob Krki pripeljali vanjo, je precej zaspano ležala na otoku sredi dolenjske »modre žile«, ki tukaj lastno ravnino reže s številnimi rečnimi meandri. Do tedaj smo že uspešno pregnali dež in nismo imeli možnosti preizkusiti vzdevka »dolenjske Benetke«. Kostanjevica na Krki ga je dobila prav zaradi pogostih poplav, saj ji ravninska lega ne nudi posebne obrambe. Prav legi pa se ima zahvaliti za lepe mostove, med njimi je tudi tradicionalni leseni most. Tu je tudi lepa rojstna hiša enega pionirjev slovenske medicine, zavednega Slovenca ter dobrotnika Ivana Oražna. Iznad Krke so mi priplavali spomini na kar nekaj lepih študentskih noči v študentskem domu v starem delu Ljubljane, ki ga je v oporoki prav Oražen daroval revnim študentom medicine.

V gostilni Žolnir, pri našem gostitelju, pa je že vse dišalo po dolenjskih dobrotah, najbolj po štrukljih, ki jih je za naše duše pripravljal mojster Janez Štrukelj. A nas je gospod Otto po dolenjski navadi najprej povabil na svojo zidanico na pobočjih Gorjancev. Mimogrede, gostilna je ime dobila po Jurčičevi povesti Kloštrski žolnir. Glavni junak, gozdarski inženir (žolnir), ki se zaljubi v lepo kostanjeviško dekle Katico, bi naj bil Josef Ressel, ki je prav v teh krajih iznašel ladijski vijak in ga na reki Krki tudi preizkušal.

Po vijugastih poteh vznožja Gorjancev smo najprej vstopili v zgornji del zidanice, ki je vabila z lesenim pohištvom in dodatki, kot so stari ''peglezni'' ter predvsem z dišečo gobovo juho in ajdovimi žganci iz glinene posode ter svetleče rdečim cvičkom. Kljub vsemu je bil glavni mik prostran razgled, ki se je kot iz nebes razprostrl preko celotne osrednje Dolenjske ob reki Krki. Nekje v daljavi se je kazal nekdanji cistercijanski samostan Kostanjevica v zavetju Gorjancev in zakraselo okolico polno jam in brezen.

Po prvi okrepitvi smo se umaknili v domačo zidanico družine Žolnir, kjer nam je gostitelj že poznano zgodbo o dolenjskem vinu povedal na domač način. Res prijetno ga je bilo poslušati ob zvokih gorenjske harmonike, ko so tri sorte vin, glavnih sestavin cvička, žvenketale v kozarcih. Cviček je posebnež, ki so ga v zadnjem desetletju in pol znova uvrstili med bisere slovenske kulinarike. Svetlo rdečkast je zares dišal po grozdju, vse pa je kot zelo pitna navdušila in presenetila modra frankinja.

In potem smo se spustili v dolino in našli svoj kulinarični raj. Ob bogato obloženih predstavitvenih mizah gostilne Žolnir je mojster Štrukelj v beli obleki začel svojo predstavitev kulinarične tradicije, skrivnosti dobrega okusa Dolenjske. Besede so tu odveč, dobrote vseh možnih vrst štruklje in cvička so zmagale!

Odhod proti Gorenjski je tako prišel mnogo prekmalu. Verjetno skoraj ni bilo med nami takega, ki bi se rad vrnil v te konce, še rajši bi kar ostal v svetu med zidanicami na Gorjancih in meandri Krke, kjer je bilo tako »fajn«.