Marija Preglja v Kranju ne poznamo

Besedilo: Petra Vencelj
Kategorija: Gorenjska / sreda, 20. junij 2007 / 06:00

Vse lepo in prav, da se spominjamo Prešernovih nagrajencev, zlasti ob pomembnejših obletnicah, a pozabljamo na svoje ljudi, ki so prav tako vrhunsko zaslužni za naš in širši slovenski pa tudi evropski prostor. Bleiweis (čigar 200 let rojstva se bo pisalo prihodnje leto) je bil odrinjen iz naše zavesti do pred kratkim. Kje je v vodnikih omenjena spominska soba Simona Jenka – ne vem. Veliki izumitelj fotograf Janez Puhar ima komaj kaj več kot spominsko obeležje in ime foto kluba (ki je v svoji prizadevni dejavnosti sicer nadpovprečen za slovenske »standarde«) …pa še bi se našla imena.

Letos je minilo 40 let od smrti v Kranju rojenega likovnega umetnika Marija Preglja, dvakratnega (!!) Prešernovega nagrajenca. V rojstnem kraju nima ne ulice, ki bi spominjala nanj, niti obeležja. O kakšni spominski razstavi ne duha ne sluha. Pozabljen? Ne. Spomnili so se ga na Obali. Marij Pregelj (8. 8. 1913 - 18. 3. 1967) je velikan med slovenskimi umetniki dvajsetega stoletja in zagotovo najbolj evropski avtor, vsaj kar zadeva sporočilo, izvirnost in likovni izraz njegovih del. Stoletje, ki je dokončno mimo, so zaznamovali slikarji Veno Pilon, Zoran Mušič, Gabrijel Stupica in v prvi vrsti Marij Pregelj.

V koprski galeriji Loža in v piranski Mestni galeriji je bila na ogled razstava - Marij Pregelj: slike 1957–1967. Razstavljenih je bilo štirideset del iz najzanimivejšega slikarjevega obdobja, predvsem iz zadnjih dveh let pred smrtjo, ko je slikar povsem sprostil svoje ustvarjalne potenciale v smislu osebno angažirane, eksistencialne figuralike. Slike iz zbirk Moderne galerije v Ljubljani in Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu (te so po delitvi Pregljeve zapuščine leta 1986 prvič spet v Sloveniji) so bile sijajna priložnost preveriti aktualnost tega prelomnega slovenskega slikarja druge polovice 20. stoletja. Izjemna so njegova platna zadnjih let njegovega življenja, ki so naslikana z izjemno intenzivnostjo in domišljijo, v besu, s slikarskimi iznajdbami v vsebini in eksplozivno barvno obravnavo človeškega telesa, saj gre za figuralna dela, največkrat na grške mitološke teme.

Toda zakaj obdobje med letoma 1957 in 1967? Nadja Zgonik v knjigi Marij Pregelj. Risba pojasni takšno omejitev: »Zamejevanje ploskev v omejene okvirje je bila za Preglja zelo pomembna sintaktična pridobitev v razvoju njegovega slikarstva. Stilizacija slike v razdrobljene ploskvice, ki jih zamejuje črn okvir, je bila slikarsko pomagalo, s pomočjo katerega se je Pregelj osvobajal diktata socrealističnega likovnega izraza. Njegove slike med leti 1953 (tega leta je obiskal Pariz!) in 1956 so grajene na ta način. Leta 1957 začno črni okvirji polagoma izginjati. Pravilna geometrijska shema ploskvic se začne drobiti in meje med njimi izginjati. Črni okvirji zamejijo določeno barvno ploskev tako, da v barvni teksturi ne prihaja več do interferenc na mejah med površinami čistih barv. Umetnik omeji avtonomno govorico barve s tem, da ploskve zapre.«

Marij Pregelj se je rodil leta 1913 v Kranju. Med letom 1925 in 1932 je obiskoval 2. državno gimnazijo v Ljubljani. Ko je zaključil šolanje v Ljubljani, je nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu do leta 1936. Od leta 1938 do leta 1940 je bil profesor risanja na 1. gimnaziji v Ljubljani, v jeseni pa je bil premeščen na 2. moško realno gimnazijo in tam poučeval do leta 1947. Pred vojno je veliko potoval in spoznal predvsem Italijo in Pariz. V obdobju med aprilom 1941 in 1943 je preživel v ujetništvu v raznih taboriščih, kjer je tudi ustvarjal. V letih 1947 in 1948 je predaval in poučeval slikarstvo na šoli za umetno obrt in na Akademiji likovne umetnosti v Ljubljani. Tudi po vojni je veliko potoval s študenti in kot delegat Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije. Med letom 1960 in 1964 je bil njen predsednik. Umrl je leta 1967 v Ljubljani.

Marij Pregelj je za svoja dela prejel kar nekaj nagrad in sicer odkupno nagrado na natečaju za sliko iz domače zgodovine, Levstikovo nagrado za ilustracijo knjig J. London – Beli očnjak, Franca Bevka – Otroška leta in E. Hemingway – Starec in morje. Dobil je tudi Prešernovi nagradi za kompozicijo v mozaiku na stavbi Delavskega doma v Trbovljah (1958) in za slikarske storitve, razstavljene v Moderni galeriji v Ljubljani (1964). Med njegovimi ilustracijami sta pomembna ciklusa za Homerjevo Iliado in Odisejo.

Razstava, ki je bila odprta od 30. marca do 3. junija.