Do lune pa nazaj

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 19. junij 2007 / 06:00

Do lune pa nazaj je majhen romantičen stavek, ki si ga šepetajo ljubeči zajčki in medvedje v slikanicah in kdaj pa kdaj tudi kakšen zaljubljen človek. Vem, kako je imeti nekoga rad do lune pa nazaj, in upam, da veste tudi vi. Vseeno si v teh zadnjih šolskih dneh želim, da bi imeli starši še prav posebej radi svoje otroke. Kljub temu da mogoče niso zadovoljili njihovih pričakovanj. Biti danes šolar ni tako preprosto. Pa ne zato, ker bi bila učna snov bolj zahtevna, ampak zato, ker otroci od rojstva naprej živijo pod določenim pritiskom, biti najboljši, biti prvi, biti povsod. Primerjave so neizprosne in že kot dojenčki so postavljeni pred kopico vprašanj v stilu - ali rečejo pa-pa ali vsaj bravo bravo. Tako prenekatera mamica pove, kako je žalostna po sistematskem pregledu, ko vsa ponosna pride pokazat svojega otroka, v veri, da zanj naredi vse najboljše – potem pa se že nekaj najde, da njen otrok ni popoln. In naslednje dva meseca kot nora trenira tisti bravo-bravo, da bo otrok čim prej pokazal svoj napredek. Vedno bolj me je groza tega nenehnega testiranja in primerjanja. Saj razumem, zakaj je to potrebno, (do neke mere) pa vendar pri tem nekaj bode v oči. Le redko kateri strokovnjak kdaj pohvali starše. Ne spomnim se, da bi prav pogosto slišala: čestitam gospa mama, odlično opravljate svojo nalogo, kar tako naprej. Ne. Kaj poslušamo ves čas? Če imaš otroka v naročju – je razvajen. Če joče, ko štiri ure čaka pri okulistu – je razvajen. Če ne je solate – je razvajen. Če se ne pusti nadlegovati vsaki gospe v trgovini – je razvajen. Res so otroci razvajeni, ampak ni vsaka situacija črno-bela. In dajmo priznati že enkrat, da smo tudi odrasli razvajeni. Mogoče vsa pričakovanja, ki nam jih vsiljujejo od vsepovsod že zelo nezdravo prenašamo na naše otroke. Pa je večina kar dobro vzgojena in prav vsi si zaslužimo, da nas ima kdo rad do lune pa nazaj. Ne glede na to, kakšne rezultate dosegamo.