Sita iz konjske žime

V Gorenjskem muzeju pripravljamo razstavo o obrtni dejavnosti, ki je bila "doma" predvsem na območju Kranja in katere izdelki so bili razširjeni po vsej Evropi.

Dandanašnji, ko poti globalizacije neusmiljeno vdirajo v naš prostor, je zanimivo pobrskati po preteklosti in poiskati odgovor na vprašanje, ali so prebivalci Kranja in okolice, v časih, ko še ni bila razvita industrija, s svojimi izdelki kdaj preplavili Evropo. Morda za večino presenetljiv odgovor se glasi DA. Predmet obrti so bila sita iz konjske žime, ki so jih izdelovali v vaseh okoli Kranja – Šmarjetna gora, Šmartno, Stražišče, Sv. Jošt, Javornik, Zgornje, Srednje in Spodnje Bitnje, Orehek, Drulovka, Šutna, Dorfarje in Škofja Loka, vse od 16. do srede 20. stoletja. Sita so pripomoček za ločevanje delcev materiala po velikosti ali trdnih delcev od tekočin. Uporabna so tako v gospodinjstvu kot v obrti in industriji. Sito sestavljata dno in lesen obod. Dno je stkano ali spleteno iz lanenih niti, svile, kovinske žice, konjske žime, danes iz umetnih vlaken.

Matajčeva hiša

Družine, ki niso imele dovolj zemlje za preživetje, so se preživljale s tkanjem sit, žimo so jim priskrbeli sitarski podjetniki, založniki. Mnogi med njimi so s tem poslom zelo obogateli in pridobili za zasluge pri trgovini s siti in napredovanju sitarstva tudi plemiški naziv (npr. Jože Jenko pl. Jenkensheim leta 1749 in Natalis Pagliaruzzi leta 1809). V 19. in začetku 20. stoletja je več generacij delovalo uspešno podjetje Anton Globočnik, katerega ostanek je še danes mogočna Matajčeva hiša s posebno arhitekturo, prilagojeno sitarski dejavnosti.

Trgovci so večino sit prodali v tujino, v druge avstrijske, ogrske in nemške dežele, Italijo, Francijo, Rusijo, Španijo, na Nizozemsko, celo v Afriko in Malo Azijo, precej pa so jih pokupili tudi Ribničani in z njimi krošnjarili po slovenskih in sosednjih deželah. Sita iz konjske žime so bila eden od tistih izdelkov nekdanje dežele Kranjske, ki so širili dober glas o nas po vsej Evropi.

Sitarska in žimarska zadruga

Od druge polovice 19. stoletja je prodaja žimnatih sit začela upadati, žimo pa so predelovali za tapeciranje in polnjenje posteljnih vložkov (žimnic). Leta 1907 je bila v Stražišču ustanovljena Sitarska in žimarska zadruga, ki je omogočila podaljšanje izdelovanja sit do 60. letih 20. stol., ko je dejavnost popolnoma izumrla. S smrtjo zadnjih sitarjev je šlo v pozabo znanje izdelovanja sit, v nekaterih muzejskih in zasebnih zbirkah pa se je še ohranilo orodje za pripravo žime in izdelovanje sit ter mnoga sita. Sitarska dediščina v Sloveniji, še zlasti barvasta sita, je edinstvena evropska dediščina. Živo pisana sita številnih karo in križastih vzorcev iz rumene, rdeče, oranžne, bele, črne in rjave žime nas še danes očarajo z, za danes, nenavadnim materialom in sijočimi barvami.

Ta edinstvena dediščina je bila na številnih razstavah po Evropi v 19. stoletju tudi večkrat nagrajena; v Celovcu, na Dunaju, v Gradcu, v Londonu, Parizu, v Trstu. Podjetniki Konrad Lokar, Gašper Prevc, Anton Lokar, Anton Globočnik, Jožef Benedik, Primož Hudovernik so bili nagrajevani z zlatimi, srebrnimi in bronastimi kolajnami.

Bogata dediščina

V Gorenjskem muzeju hranimo več kot sto kosov raznega orodja, naprav in pripomočkov za pripravo žime in izdelavo sit ter 22 sit. Večina sit je takih za sejanje moke, eden pa je služil pretlačevanju sadja ali zelenjave. Taka sita so bila običajno tkana po več žim hkrati, da so zdržala pritisk s pasirko. Sitarji so sicer izdelovali zelo raznovrstna sita, ki so se razlikovala po barvnem vzorcu, velikosti, obliki, gostoti, številu hkrati vtkanih in navlečenih žim in namembnosti. Sita so bila velika od 9 col (24 centimetrov) pa tja do 19 col (50 centimetrov), bila so lahko okrogle, kvadratne ali pravokotne oblike. Gostota sit je bila odvisna od namembnosti. Najgostejše sito je bilo tako gosto, da je držalo vodo. Navlekli in tkali so lahko tudi po osem žim hkrati pri izdelavi sit za pretlačevanje sadja in mesa, od eno do tri žime pri mlinskih sitih, sicer pa po eno žimo, izjemoma dve pri sitih za sejanje moke. Sita so izdelovali tudi za sejanje popra, žafrana, za uporabo v lekarnah, pivovarnah ...

Sita - zakladnica črtastih in karirastih vzorcev

Obrazstavni katalog z zgovornim naslovom Sita – Zakladnica črtastih in karirastih vzorcev je rezultat timskega dela mag. Tatjane Dolžan Eržen, Helene Rant in Antona Bajžlja. V katalogu je predstavljen tudi študijski krožek Sitarstvo, ki je potekal v Gorenjskem muzeju. Njihov glavni cilj je bilo dokumentiranje čim več ohranjenih sit, da se jih uredit v katalog in predstavi širši javnosti. Fotografirali in popisali so 134 sit, od tega 73 različnih vzorcev. Z omenjenim katalogom in razstavo bo naprej posredovan spomin na dejavnost, ki je številnim družinam med Kranjem in Škofjo Loko rezala kruh, obenem pa ime tega področja ponesla v širni svet.