Dekleta pa so tako mikavna

Viharnik na razpotjih časa (4)

Zbegan sem. Zadnji meseci, polni neverjetnih dogodivščin, so me nekoliko zmedli. Kako in kje bom zdaj pristal? Pravzaprav pa, kaj sploh sem? Po letih sem še otrok. S končanim četrtim razredom osnovne šole. Življenje in splet okoliščin me uvrščata med odrasle. V žepu imam Vojaško knjižico. Oblečen sem v lepo partizansko uniformo. Orožja nimam, le trofejno pištolo imam za spomin skrito v prtljagi. Bolj ko se približujem domu, manj vem. Vse manjši postajam. Glej, tudi vas je spremenjena. Zdi se mi pusta, prazna. Mami, moja lepa mami! Očka skoraj ne pride do besede. Hudo mu je. Vsa dolga štiri leta me je močno pogrešal.

Oba me ogledujeta. Pogovarjamo se. Ugotavljamo, kaj nam je hudega naredila vojna. Najbolj žalostno je, da so strica Francita in Karlota ubili naši, pravi mami. Kako je to mogoče? Osumili so ju, da sta v Litiji organizirala belo gardo. Ko pa vsa Litija ve, da to ni res! Tudi v partizane sta šla prostovoljno. Stric Miran je padel na ruski fronti. Emil se je vrnil iz nemške vojske domov. Oko je z osemnajstimi leti že poročnik. Izpod Stola se je odpravil na Koroško, nato pa nazaj v Vojvodino. Tam je zdaj v vojski. Očka predlaga, da nadaljnji pogovor preložimo na jutri. Vstanem že zarana. Nemiren sem. Radovednost mi ne da spati. Želim si čim prej na vas. Slišati in videti, kaj je medtem novega.

Očka je bil hitrejši. Že me čaka, da se bova pogovarjala. »Tako, Radko, časa imava malo. Pljuniti boš moral v roke. Že danes začneva!« Kaj naj začneva? Saj sem komaj včeraj prišel domov. Oh, kako je očka siten! Še vedno isti, strogi predvojni učitelj! Naslednjo jutro mi očka počasi, s poudarkom pove, česar jaz ne vem: »Prošnjo, da te izpuste iz vojske, sem napisal jaz. V Škofji Loki sem se z ravnateljem gimnazije, tovarišem Grumom, že dogovoril, da boš opravljal izredne izpite. Pripravila se bova, da boš lahko napravil izpite čez prvi in drugi razred gimnazije. Potem pa pojdeš redno v tretjega. Vse, kar je za učenje potrebno, imam že pripravljeno. Pozajtrkuj, potem pa pričneva!«

Zdaj, po štiriletnem premoru, sedim od ranega jutra do pozne noči v mali sobi. Vsak prosti čas je očka pri meni. Razlaga mi in me sprašuje. Kakšno trpljenje! Misli na minula leta mi ne dajo miru. Hipoma se mi prikaže podoba gestapovskega oficirja, ki za to mizo išče neko pismo. So v kuhinji koraki Krtine? Da ni strogega očka, bi knjige in zvezke že stokrat zagnal v kot. Skoraj se mi toži po času med vojno. Vsaj prost sem bil! Ah ne, saj to ni res!

V nedeljo mi očka dovoli nekaj ur razvedrila. Zvečer se v sosednji vasi sestanem z večjo staro druščino. Nič lepšega! Obujamo spomine. Toliko je novega, koliko si imamo povedati. Med nami so tudi bivši partizani. Mlajših bi skoraj več ne poznal. Dekleta pa so tako mikavna! Ozirajo se za fanti. Tudi meni se katera nasmeji ali me nagovori. A sam še nimam dovolj korajže. Tudi nobene prakse ne. Kaj kmalu zaigra harmonika. Marica me uči plesati. Polka mi že gre. Valček, ta pa je težak! Zatika se mi. »Dober si, prav dober!« me tolaži Marica in me celo nekolikanj stisne k sebi.

Knjiga je že izšla in je naprodaj na Gorenjskem glasu, Zoisova 1 v Kranju, od 7. do 15. ure. Cena knjige, ki obsega skoraj 500 strani, z 20 % popustom je 23,2 EUR (5.560 SIT).