Pri Micki je vedno lepo

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Slovenija / sobota, 9. junij 2007 / 06:00

Micka Ločniškar, zgovorna in prijazna gospa, ki že vse življenje živi Pr` Lužari, v hrbih nad Ločnico.

Trnovec – Pot od Mihelčičevega doma na Govejku proti Osolniku pelje mimo »Micke«. Tako hiši, v kateri že od rojstva živi Micka Ločniškar, dekliško Krek, rečejo pohodniki. Se pa drugače pri hiši reče Pr' Lužari. Na hiši sta dve številki: Trnovec 10, kot je danes pravilno, in Govejek 2, kot je bilo včasih, ko je bil Govejek še samostojna vas.

Micko pozna veliko ljudi. Je prijazna, vedno pripravljena na pogovor. Gospa vsekakor veliko ve. Teme pravzaprav nikoli ne zmanjka. »Bilo nas je pet otrok, štiri punce in en fant. Brat je šel od doma, pa sem jaz ostala doma. Veliko sem delala z očetom. Vozila sem s konjem, oglje žgala, delala butare. Ko so med leti 1949 in 1951 delali nov dom na Govejku, sem pomagala. Iz Ločnice do doma je bil še kolovoz. S konjem sem vozila opeko, cement. Na poletje sem naredila tudi po sto voženj, po štiri na dan. Potem sem 14 let vzdrževala cesto,« se spominja Micka. V dom na Govejku je po potrebi hodila pomagat. »Včasih je bilo ogromno ljudi, predvsem ob sobotah. Največ sem kuhala, pa tudi stregla. Sedaj pa tam vedno bolj peša. So me nagovarjali, da bi jaz doma odprla gostilno, pa sem rekla, da ne bom. Je Legastja, pa Govejek. Govejek bi lahko prevzela, pa nisem mogla tukaj hiše kar pustiti. Da pa bi delala na dveh koncih, je pa prehuda.«

Sama kuha žganje

Še danes je daleč naokrog znano, da dobro kuha in peče. Če pridete mimo, vam rada postreže. »Ljudje pridejo na šnopček, pivo, na čaj. Žganje sama kuham, po receptu mojega očeta. Je treba prav kuhati, da je potem žganje dobro. Vse to me je ata naučil. Preživljal je vse otroke, nikamor nas ni dal služit,« razloži in pogleda proti njivi, ki jo ima ob hiši. »Imela sem kravo, telico, ko pa so uvedli, da moramo voziti v zakol v klavnico, sem to opustila. Sedaj imam samo ovce, tam deset, dvanajst ovc, pa kokoške, da so dobra, domača jajca, pa mačke in psa. Doma imam koruzo in krompir, da je tako, kot je treba. Nič ni umetnega, pa vse lepo raste. Večino hrane pridelam na domači njivi, tako da za to ne gre veliko denarja. Več ga gre za hišo, pa za avto in traktor.«

Vozniškega izpita Micka nima. »Mi je pa žal, da ga nisem šla delat. Bi včasih prav prišlo.« Vozi njen mož. Pomislili bi, da imata kakšnega terenca, glede na to, da je cesta, ki do njunega doma pelje iz Ločnice, ponekod precej strma. A v garaži stoji siv hrošč. »Star je že več kot 40 let. Nikoli ni obstal, še prva barva je na njem. Samo ključ obrneš in gremo. Kupila sva ga leta 1969, malo je bil že rabljen. Koliko ima kilometrov, pa res ne vem.«

Več kot 40 let s konjem plužila cesto

Proti koncu pogovora jo vprašamo, kako je pozimi. »Dobro in zanič. Megla je malokrat, ko pa pogledaš v dolino, je je polno. Oh, tako veliko sem delala, pa kaj. Cesto sem s konjem plužila več kot 40 let. Imeli smo enega konja, dokler z možem nisva kupila traktorja. Tudi potem sem šla vedno z njim. Je pa traktor bolj nevaren. Če se je konj zvrnil, ni bilo nič hudega. Ko je bil plaz, je imel konj samo glavo ven, pa sem ga odkidala in sva šla naprej. Še vedno urejava pot proti Legastji, pa bližnjico v graben na Govejško korito, proti Osolniku do vrha klanca, do koder je naše, ter seveda cesto od hiše do Govejka in v dolino. Mora biti pa posuta s peskom zmešanim z zemljo, le tako zdrži.«

Okrog hiše je zelo urejeno, polno cvetočih rož. »Malo rož pa mora biti,« še pravi. Vprašamo jo, koliko je stara. »A mora biti to tudi napisano, ženske to težje povemo.« Letnico rojstva smo izvedeli, a je ne bomo zapisali. Dejstvo pa je, da Micka leta dobro skriva. Počasi se poslovimo, pa bi se z njo lahko še dolgo pogovarjali. Zadnja tema so bili hrbi. »Kako lepo se vse vidi od nas. Krvavec in okrog. Na Krvavcu sem že bila, drugod pa ne. Pa bi rada šla,« nas preseneti z odgovorom, saj smo, glede na njeno poznavanje vrhov, ki se vidijo v daljavi, menili, da je že vse prehodila.