Iz starih časov: Kresna vera v zaklade

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 8. junij 2007 / 06:00

Samo še nekaj tednov nas loči od kresne noči 2007. Kres je bil v davnih časih velik praznik. Pa je bil po svojem izvoru poganski in Rimskokatoliška cerkev se je stoletja trudila, da bi ga zatrla. Nanj je nacepila celo sv. Janeza Krstnika, a so tudi pod njegovim patronatom starodavni kresni običaji preživeli vse do prve polovice 20. stoletja. V drugi pa je sodobnemu načinu življenja uspelo, kar ni Cerkvi v stoletjih: kresovanje je le še pozabljeno izročilo. Zato obudimo nekaj spominov, kakor smo jih že večkrat, to pot s pomočjo tistega, kar je o teh rečeh zapisala Manica Koman (Na Gorenščem je fletno,1928).

»Na predvečer kresnega dne, to je 23. junija, gredo otroci v gozd in nabero velike šope praproti. To praprot razsteljejo zvečer po vseh shrambah ter jo puste tako ležati do drugega dne. To je zato, ker pride to noč na praprot počivat sv. Janez Krstnik. O mraku začno goreti po raznih gričih mogočni kresovi. Ti ognji so skoro slični onim na pustni večer. Razloček je le ta, da so takrat, ko se 'žge pust', navzoči večinoma otroci, dočim se okrog kresnega ognja zelo radi zbirajo vsi odrasli ljudje. Kresna noč je posebno blagoslovljena v tem oziru, da je mogoče izkopati bogate zaklade zlata, to pa le, če je dotični, ki koplje, brez greha in v polni milosti božji. Ako ne, mu slaba prede. Zaklad sicer vseeno dvigne, toda za zameno mora zapisati svojo dušo hudobi.«

Od kod ta starodavna, a zdaj že pozabljena kresna vera v zaklade? »Vero v zakopane zaklade ima naše ljudstvo vsled tega, ker so naši dedi v francoskih ali pa še preje v turških časih zakopavali svoj denar v zemljo. Danes se nam zdi to precej čudno, toda pomisliti moramo, da tedaj ni bilo na razpolago hranilnic kakor dandanes. Da bi bil spravil denar v hiši, na to ni bilo misliti, kajti sovražnik – to je bil zlasti brezdušni Turek – mu je pokradel in opustošil vse, slednjič pa še zapalil hišo. Marsikaterega gospodarja so odgnali Turki v sužnost, kjer je umrl nasilne ali pa tudi naravne smrti. In tako je šla skrivnost o zakopanem denarju z njim v grob. Denar pa je mirno počival v zemlji sto, dvesto ali še več let. Prostor, v katerem je bil zakopan, je med tem časom že večkrat menjal gospodarja. Pa se je naključilo, da je tedanji posestnik popravljal na tistem prostoru šupo, kozolec, klet ali podobno. Pa je začel kopati in – tresk – zadel je s krampom v zlat ali srebrn denar. In ker srečnemu najditelju ni bila zgodovina 'zaklada' seveda nič znana, je bil trdno prepričan, da je on ta 'zaklad' otel naravnost iz vragovih krempljev. Pa zakaj – bo vprašal marsikdo – je ljudstvo te zaklade smatralo za več ali manj vragovo lastnino? Čisto logično. Naš človek pričakuje vse dobro od zgoraj. Gori so nebesa, gori je Bog. Globoko doli pod zemljo pa kraljuje vrag in kar pride od spodaj gori, je prav gotovo z vragom v zvezi. To velja seveda tudi za zakopani denar. Iz nekaterih takih resničnih izkopin so se potem spočele mnogotere in raznovrstne bajke, ki so se v bujni fantaziji večale od ust do ust. Najbolj je oblagodarjena z njimi kresna noč. V zabavo in razvedrilo jih nekaj navajam.«